Slovenija od kod lepote tvoje…
Minuli petek sem izkoristil (zame) dela prost dan in lepo vreme ter se (seveda v dobri družbi) odpravil na krajši izlet po Gorenjski.
Z boljšo polovico sva se najprej napotila na Bled, vendar sva si tik pred Bledom premislila in zavila proti blejskemu vintgarju. No, ta je zaradi del žal zaprt, čeprav ne duha, ne sluha o kakršnem koli delu. No, kljub temu sva se malce sprehodila po potki v soteski. Kot je pri nas že kar običajno, je tudi tu mogoče najti odpadke, ki jih je očitno nekdo odvrgel v reko, ta pa jih je tam naplavila. Tako je mojo pozornost najbolj pritegnila (verjetno) prazna “kanta” za gorivo in nekaj drugih odpadkov. Upam, da bodo to nesnago odstranili pred odprtjem vintgarja.
No, ker si vintgarja nisva mogla ogledati, sva se odpravila nazaj k avtu in se odpeljala brez določenega cilja. Med vožnjo sva slučajno naletela na neasfaltirano stransko cesto, ki je, sodeč po smerokazu, vodila na Mežaklo. Ker tam še nisva bila, sva zavila na stransko cesto in se počasi začela vzpenjati. Cesta je sicer v precej slabem stanju, saj je poleg lukenj na njej tudi kar nekaj vej, ki so se odlomile iz obcestnih dreves. Na približno 850m nadmorske višine sva ga končno zagledala…sneg seveda. Moram priznati, da sem ga letos kar malce pogrešal. 
Po nekaj minutah uživanja v zimskih radostih sva se napotila naprej proti vrhu Mežakle, vendar sva premagala le še naslednjih 50m nadmorske višine, nato pa poti nisva mogla več nadaljevati, saj so gozdarji podirali drevesa ob cesti in nadaljevanje poti ne bi bilo varno. Zato sva se obrnila, se spustila z Mežakle in nadaljevala vožnjo po neznanih cestah, vmes pa občudovala lepote Gorenjske…ob tem mi je postal povsem jasen in razumljiv naslov pesmi, ki sem jo uporabil za naslov tega prispevka. Tako sva počasi privandrala do Jesenic - enega izmed (meni osebno) najgrših mest v Sloveniji, se zapeljala skozi center, zavila na avtocesto proti Ljubljani in se odpravila nazaj “domov”.
