Ivan Kramberger ml., sin pokojnega dobrotnika iz Negove

Oče je bil žrtev politične zarote

29.08.2008

Če so si Američani Johna F. Kennedyja mlajšega zapomnili po znamenitem salutiranju med pogrebom njegovega v Dallasu umorjenega očeta, se nam je mali Ivek najbolj vtisnil v spomin v znameniti podobi njegovega očeta Ivana Krambergerja, ki ga tesno drži v naročju. Ivek je danes dopolnil 22 let, je študent elektrotehnike in si v prihodnosti želi nadaljevati očetovo nedokončano delo. Fant iz Negove bo na jesenskih volitvah podprl stranko Lipa.

 

 

Ali je točen podatek, da si trenutno član kar štirih političnih strank (SDS, Lipa, SMS-SLS)?

Ne, to ne drži. Res pa je, da se dogovarjam z Lipo za podporo njihovemu kandidatu Dejanu Kalohu, ki je tudi moj dober prijatelj. Ne vem pa še, kaj se bo v prihodnjih dneh zgodilo glede podpore omenjeni stranki.

Zakaj, misliš, si te stranke lastijo?

V bistvu je ime Ivan Kramberger že od leta 1990 povezano s slovensko politiko. Vsaka stranka bi pred volitvami rada izkoristila ta lik za svojo propagando.

Kdaj nameravaš dejavno vstopiti v politično dogajanje pri nas?

Že za 15. obletnico očetove smrti sem dejal, da bo potreben čas. Najprej me zanima lokalna raven, šele pozneje z nekaj kilometrine pa tudi kaj več. Očetov opus je res nedokončan in bogat, zato bom nadaljeval tam, kjer je on končal.

Katera politika ti je trenutno najbližje?

Za zdaj mi je blizu program stranke Lipa, saj se borijo za brezposelne, siromašne in delavce ter seveda bolne in invalide. Blizu so mi pa tudi vse preostale desne stranke, ki podpirajo socialno politiko.

Ali gresta desna in socialna politika skupaj?

Več je bilo narejenega zdaj kot pa prej v levi.

Si veren?

Po svoje sem veren, vendar pa v cerkev ne zahajam.

Šestnajst let je že, odkar so v Jurovskem Dolu ubili tvojega očeta. Kako se spominjaš tistega dne?

Z mamo in bratom smo bili sami doma, ko je starejši brat poklical iz Jurovskega Dola in povedal, da so nam ubili ateka. Odšli smo v Jurovski Dol, do tja seveda nismo prišli, usmerili so nas v Maribor na urgenco. Ker pa ga tam ni bilo več, smo odšli na policijsko postajo, kjer je mati potrdila očetovo identifikacijo.

Verjameš, da ga je ubil vaški pijanec?

Zagotovo ga ni ubil Peter Rotar. Šlo je za politično zaroto.

Kdo je po tvojem mnenju stal zadaj?

Za umorom je stal tisti, kateremu je bil oče trn v peti. Ta rdeči.

Sta se z domnevnim atentatorjem Petrom Rotarjem že srečala? Kaj si misliš o njem?

Nikoli ga še nisem videl v živo. Človek je po nedolžnem odsedel devet let v zaporu.

Kdaj si bil nazadnje na kraju zločina?

Letos spomladi. Ko grem mimo, prižgem kako svečko, ki pa jo hitro odstranijo.

Kakšen je odziv ljudi, ko se predstaviš, kdo si?

Po navadi se predstavim kot Ivek, da ni takojšnjega učinka. Zelo redko se izpostavljam, da sem Ivan Kramberger mlajši. Odziv je po navadi pozitiven, nikoli ni negativne konotacije. Edino v osnovni šoli je bilo zelo težko, ker sem pripadal družini, ki ni bila sprejeta v našem okolju.

Zakaj v vašem okolju niste bili zaželeni?

Nevoščljivost je slovenska posebnost, saj ljudje sosedom ne privoščijo, da so uspešni ali uspešnejši od njih.

Ampak Slovenija je imela rada tvojega očeta.

Seveda, ampak to so bili Dolenjci, Primorci in Gorenjci.

Kako se ti spominjaš očeta?

Ostali so mi spomini iz otroštva, sicer pa imam veliko knjig, slikovnega gradiva in nekaj videomateriala.

Ali bi očetu uspelo priti v parlament?

Vsekakor, saj je imel zelo veliko podporo. Na predsedniških volitvah je pobral recimo 20 odstotkov.

Kdaj bodo po tvojem mnenju pojasnili motiv za umor?

Ko bo nekomu začela teči voda v grlo.

Ali bo pravici kdaj zadoščeno?

Očeta mi več ne morejo vrniti. Niti izgubljenih let brez njega. Pravici pa je nekako lahko zadoščeno, ko se najde dejanskega krivca za vse to.

Ali bi se mu maščeval, če bi izvedel, kdo je to?

Ne, nikakor ne.

Menda imaš fundacijo Ivan Kramberger. S čim se ukvarjate?

Ukvarjamo se s prostovoljstvom in zato smo ustanovili Mladinsko društvo Ivan Kramberger. Društvo se ukvarja predvsem z mladimi. Odvračamo jih od slabih navad, mamil, alkohola. Predvsem pa je naša prva naloga, da se družimo in med sabo spoznavamo.

Kdo to financira? Država?

Sami. Države ne prosimo za denar.

Tvojega očeta se spominjamo predvsem po veliki hiši, dragih avtih in izumih. Kaj je s hišo in izumi? Priteka kaj denarja od patentiranih izumov?

Vse še vedno obstaja. Hiša nam je sicer iz nenavadnega vzroka zagorela leta 1998, vendar smo jo nekako sanirali. Od patentov pa ne dobivamo nič denarja, saj je oče ves denar dobil v začetku devetdesetih, ko so ga izplačali. Vsa sredstva je takrat porabil za donacije bolnišnicam.

Kaj je z grobnico? Kje je oče dejansko pokopan?

Grobnica še stoji. V zadnjem neurju je padel nanjo štor in jo načel. Oče je pokopan na pokopališču, saj takratna zakonodaja ni dopuščala, da bi ga pokopali doma. Danes bi lahko imeli žaro, vendar ga takrat nismo upepelili in prenos ni mogoč.

Od prvega januarja 2008 pišeš tudi blog z naslovom Pravica je, pravice ni …, ki govori več o očetu kot o tebi. Ali poskušaš sam raziskati njegov umor?

Blog sem pisal že prej. Omenjeni blog je bil želja enega blogerja, da predstavim očetov opus. Ampak čas mi pač tega več ni dovoljeval. Dejavno se z umorom ne ukvarjam, sem se pa pred leti precej.

Si prebral vse očetove knjige?

Tako sem očeta tudi spoznaval. Nekateri avtorji so sicer, ko je bil oče še živ, pisali knjige, ki so ga hotele omadeževati, vendar mu niso prišle do živega. To je bila prej dobra reklama zanj.

Kje so tiste tone pisem, ki ste jih dobivali?

Pisma je zaplenila policija in iz njih izbirala dokazno gradivo za morebiten atentat. So pa v depoju MNZ.

Kje pa je končala opica Ančka?

Nekaj dni pred atentatom smo opico Ančko našli zjutraj v kletki z zasajenim mesarskim nožem. Očitno je bilo to sporočilo.

V Sloveniji postaja trend, da po znanih ljudeh ali politikih poimenujejo trge in ulice. Ali so že poimenovali kak trg oziroma ulico po tvojem očetu?

Ne. Imamo samo en spomenik tukaj v Negovi, vendar ni niti približek tistega, ki bi si ga zaslužil. Postavila ga je KS Negova. Stranka SNS je dve leti po smrti postavila pred našo hišo spominsko ploščo, vendar se je gospod Zmago Jelinčič slovnično zmotil, saj je očeta poimenoval Krambergar.

Tvoj oče je bil znan kot bogat človek. Kako pa shajate danes?

Saj nismo bili nikoli bogati. Jedli smo tudi tri dni star kruh, vendar v pomanjkanju nismo nikoli živeli. Nismo si niti dosti privoščili. Ni bil tako bogat, kot se je delal bogatega. Vsa svoja sredstva je večinoma razdajal naokoli.

Mu zameriš to, da ni več ostalo za njim?

Ne, tudi sam sem zelo skromen človek.