Lipa zelenela je
Lipa zelenela je
Lipa zelenela je tam v dišečem gaju, s cvetjem me posipala, d’jal sem, da sem v raju.
Veje raztezovala k nebu visoko, meni pa je do srca segala globoko.
Ptičice je lipica v senčico vabila, kadar ležal sem pod njo, me je ohladila.
Revica pa sedaj skoraj ovenela, cvetje, lisje zeleno zima ji je vzela.
Spavaj, draga ljubica ! Večno ne boš spala, nova pomlad zelena novi cvet bo gnala.
Danes sem se sprehajal ob Negovskem jezeru in ob povratku nazaj domov sem pred našo hišo zavohal znan vonj. Zacvetela je lipa. Lipa, ki sva jo z očetom posadila ob osamosvojitvi naše države. Kako leta minevajo razmišljam in me kar daje nostalgija. Minilo je že 16 let odkar živim brez očeta. Sprašujem se kot že toliko krat do zdaj, kaj je gnalo morilca da ga je ubil in premlevam že velikokrat premlete misli, kdo, zakaj. Opažam da se spreminjam, da iz majhnega nebogljenega Iveka rastem v odraslega Ivana. Misli mi uhajajo nazaj k lipi, tudi lipa kljubuje času letos jih bo dopolnila 17 odkar krasi moje kotičke mladosti. Sprašujem se kaj Slovencem sploh pomeni lipa, je res samo simbolika, prepoznavni znak naše osamosvojitve ali samo drevo, ki je v bistvu močno a zelo nežno in občutljivo. Premišljujem o sedanjem političnem prostoru, o rojevanju novih strank in spomnim se na prijatelja, ki se je pred kratkim spustil v neusmiljen boj, ne boj mesarsko klanje bi rekel naš veliki pesnik in ob tem si želim, da bi Slovenija bila država, kjer nebi se kregali zaradi politikov in njihovega dela. Prijatelju želim veliko uspeha na njegovi politični poti, sam pa premlevam besede, ki sem jih lani izrekel ob 15. obletnici očetove smrti, da bom šel po očetovih stopinjah do konca svojih dni. Besede, ki sem jih izrekel delujejo preveč dvomljivo in zadnje čase ugotavljam ali sem res tisti, ki lahko nadaljuje delo, ki ga je prehitro končal oče. Nekako me ne veseli strankarsko udejstvovanje. Rad bi ljudem pomagal drugače, bolj ljudsko, ne pa z zakoni in predpisi. Lipa cveti, opojni vonj me prevzame, povsem se mu predam in misli mi zbežijo daleč stran od Lipe, posvetim se sebi, svoji rasti.
