Pravica je pravice ni….

SODBA

 

V imenu ljudstva!

 

 

Temeljno sodišče v Mariboru, enota v Mariboru je v kazenski zadevi zoper obdolženega Petra ROTARJA, zaradi kaznivega dejanja umora po določilu 1. odstavka 46. člena KZ RSl, na podlagi obtožnice,

razsodilo:

 

 

Obdolženi Peter ROTAR

 

je kriv,

 

ker je dne 7.6.1992 okoli 18.45. ure med predvolilnim zborovanjem Ivana Krambergerja na trgu v Jurovskem dolu  vzel življenje Ivanu Krambergerju na ta način, da je skozi okno svoje nedograjene stanovanjske hiše streljal in zadel pokojnika v zgornjo tretjino nadlahtnice in prelomil 2,3,4 in 5 rebro levo, pri čemer je fragment 2. zlomljenega rebra povzročil 60mm globoko vbodno rano  zgornjega pljučnega režnja, zdrobil pa je tudi lopatico, ter poškodoval žilo odvodnico, kar je imelo za posledico možno krvavitev in izkrvavitev, zaradi katere je Ivan Kramberger čez nekaj minut umrl, pri tem pa se je zavedal, da bo s takšnim ravnanjem  Ivanu Krambergerju vzel življenj, prav to pa je tudi hotel in zato , da na tak način sprosti svoj gnev, ki ga je navdajal do Ivana Krambergerja,

tedaj naklepno vzel drugemu življenje.

S tem je storil kaznivo dejanje uboja po določilu 1. odstavka 46. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije,

In se po določilu 1. odstavka 46. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije

 

 

obsodi

 

na

9 (devet) let zapora.

 

 

 

Peter ROTAR je po pritožbi javnega tožilca in vnovični razsodbi dobil 12 let zapora, a je po 9 letih zapora na Dobu leta 2001 izpuščen. Pri vsem tem se poraja vprašanje ali je  PETER ROTAR MORILEC POKOJNEGA IVANA KRAMBERGERJA ALI SAMO ŽRTVENO JAGNJE TAKRATNE OBLASTI.

Lipa zelenela je

Lipa zelenela je tam v dišečem gaju, s cvetjem me posipala, d’jal sem, da sem v raju.

Veje raztezovala k nebu visoko, meni pa je do srca segala globoko.

Ptičice je lipica v senčico vabila, kadar ležal sem pod njo, me je ohladila.

Revica pa sedaj skoraj ovenela, cvetje, lisje zeleno zima ji je vzela.

Spavaj, draga ljubica ! Večno ne boš spala, nova pomlad zelena novi cvet bo gnala.

Danes sem se sprehajal ob Negovskem jezeru in ob povratku nazaj domov sem pred našo hišo zavohal znan vonj. Zacvetela je lipa. Lipa, ki sva jo z očetom posadila ob osamosvojitvi naše države. Kako leta minevajo razmišljam in me kar daje nostalgija. Minilo je že 16 let odkar živim brez očeta. Sprašujem se kot že toliko krat do zdaj, kaj je gnalo morilca da ga je ubil in premlevam že velikokrat premlete misli, kdo, zakaj. Opažam da se spreminjam, da iz majhnega nebogljenega Iveka rastem v odraslega Ivana. Misli mi uhajajo nazaj k lipi, tudi lipa kljubuje času letos jih bo dopolnila 17 odkar krasi moje kotičke mladosti. Sprašujem se kaj Slovencem sploh pomeni lipa, je res samo simbolika, prepoznavni znak naše osamosvojitve ali samo drevo, ki je v bistvu močno a zelo nežno in občutljivo. Premišljujem o sedanjem političnem prostoru, o rojevanju novih strank in spomnim se na prijatelja, ki se je pred kratkim spustil v neusmiljen boj, ne boj mesarsko klanje bi rekel naš veliki pesnik in ob tem si želim, da bi Slovenija bila država, kjer nebi se kregali zaradi politikov in njihovega dela. Prijatelju želim veliko uspeha na njegovi politični poti, sam pa premlevam besede, ki sem jih lani izrekel ob 15. obletnici očetove smrti, da bom šel po očetovih stopinjah do konca svojih dni. Besede, ki sem jih izrekel delujejo preveč dvomljivo in zadnje čase ugotavljam ali sem res tisti, ki lahko nadaljuje delo, ki ga je prehitro končal oče. Nekako me ne veseli strankarsko udejstvovanje. Rad bi ljudem pomagal drugače, bolj ljudsko, ne pa z zakoni in predpisi. Lipa cveti, opojni vonj me prevzame, povsem se mu predam in misli mi zbežijo daleč stran od Lipe, posvetim se sebi, svoji rasti.