Nekateri ste me imeli možnost spoznati, Sem Ivan Kramberger. Predstavil vam bom moj pogled na Vas na razvoj in vizijo, ki  bi jo vključil v razvoj vasi. Sam prihajam iz nekoč zelo turistične vasi iz Negove. Saj še pomnite Negova je znana po Negovskih čeladah, Negovskem jezeru gradu in dobrotniku Ivanu Krambergerju. Nekje sem prebral da je Vas Ižakovci z  okoli 800 prebivalcev turistična vas in ima enega od turističnih biserov Prekmurja- otok ljubezni. Od nekdaj me je zanimala mistika tega otoka otoka ljubezni. Tam sem spoznal Svojo ljubezen, se naučil ljubiti in biti ljubljen. Želel sem sodelovati pri razvoju, samo kot tujec nisem ravno bil povabljen z svojimi idejami. Dobil sem povabilo od članov društva Dili in bil prijetno presenečen nad zelo veliko zagnanostjo članov. Besede so stekle in kmalu smo začeli plodno sodelovati,  prenekatera debata je nanesla na razvoj vasi in večkrat smo bili mladi zatirani z strani oblasti, ki meni pod nerazumnimi pogoji vlada vasici. Nikoli ne bom pozabil besed predsednika krajevne skupnosti ko je dejal da krajevna skupnost nebo financirala izobraževanja mladine, ne razumem kako je to sploh možno, za umrle pa vlagamo tisoče evrov, kaj umrlemu človeku nov tlakovec, ali cipresa. Mi pa lahko poveste ali ni boljše dati mlademu znanja kot umrlemu tlakovec, odgovor je sam po sebi jasen. Samo jasno nam naj bo da na mladih stoji prihodnost. Povejte koliko diplomirancev, doktorjev se vrne v Ižakovce ko zaključijo z šolanjem, zelo malo, pred nekaj tedni je odšel eden izmed redkih ki so ostali.

Oblast ste izvolili vi, če ste zadovoljni z njo potem moje besede obvesijo  v zraku. Lahko bi vas živela od turizma ne pa da vam kruh daje farma prašičev. Spremeniti bo potrebno vašo vizijo, narediti več za  izobraževanje mladih, začeti razmišljati v prihodnost in ne živeti iz dneva v dan. Napram preteklih let se tudi nataliteta spet dviguje, naredimo nekaj za naše zanamce, dajmo jim znanje saj tlakovanja ne bodo potrebovali ker še je daleč kdaj bodo pod njim.

Lep konec tedna

ČETRTEK

Po nekaj ne uspelih zvezah sem se zamislil. Kaj bi bilo, če bi poskusil se kaj drugega. Nekaj časa nazaj sem spoznal kolegico z katero sem hitro navezal pristen stik.Že takrat sva se veliko pogovarjala. Vsakdanje teme so kmalu zamenjale življenjske. Minili so meseci, od takrat se nisva kaj dosti videvala. Napočil je dan, ponovnega snidenja. Nekako ji je uspelo od njenih ta starih staršev izbojevati ključe od vikenda, prevoz pa ni bil problem saj sta starša odpotovala v tujino za nekaj dni. Planiral si nisem ničesar za naprej, vedel sem, da to nebo navaden vikend. Zmenila sva se, da jo obiščem takoj ko se ustali na vikendu. Ob dogovorjeni uri me pokliče in kmalu sem pri njen. Po nekaj korakih jo zagledam, mično mlado gospodično. Nekaj trenutkov sva se samo gledala, moj globok pogled jo je presunil in objela sva se. Objem je trajal in kar na enkrat sem jo poljubil. Povabila me je naprej, skuhala nama je kavo. Ura je odbila poldne, razkazala mi je vikend, in kmalu sva pristala na postelji. Počela nisva nič grešnega, samo gledala sva se in božala. Zazvonil je moj telefon in moral sem po nujnih opravkih v mesto. Obljubil sem ji da se zvečer vidiva. Ker sem mož beseda, sem po opravljenih dolžnosti skočil še v trgovski center po nekaj nujnih živil in spotoma nabavil še najino večerjo. Pozno popoldan sem prispel nazaj v najino gnezdece. Večerja je ostala na mizi nedotaknjena, saj sva hrepenela drug po drugem. Postelja je kmalu začela prenašati najino težo, noč je minila v nekaj trenutkih.

PETEK,

Zjutraj naju je predramilo opoldansko sonce. Spet sem moral po opravkih, pokosila sva nedotaknjeno večerjo nato mi je pomagala v tujem jeziku sestaviti sestavek ki sem ga moral poslati v Nemčijo, petek popoldan, naivni ljudje nakupujejo v velikih mega centrih in verjamemo v nizke cene le teh. Tokrat se nisem ustavljal v velikem centru, ampak sem rajši malenkosti nakupil v podeželski trgovini, ki mi je bila vmes na poti. Z prijazno prodajalko rečeva nekaj vsakdanjih besed in mi zaželi vso srečo čez vikend, poslovim se in v avtu do doma razmišljam kaj naj bi to pomenilo. Pokliče me finančni svetovalec, obljubim mu kratki obisk, pogovor z njim sem težko spremljal, saj sem bil z mislimi nekje drugje. Na dlančniku se mi izpiše iz opomnika “pelji avto k ličarju”, uff kako sem lahko pozabil. Pokličem kolegico, da me pride iskat k meni domov, saj mi je avto prevzel ličar. Ko je pri meni ji razkažem moj kotiček za počitek, letos je zelo zanemarjeno, saj nisem nič kosil, živa meja pa je v klavrnem stanju. Sprehodiva se še nekaj korakov ob jezeru in proti večeru se odpeljeva nazaj v najino gnezdece. Izkoristiva mirno popoldne in greva na kratek sprehod. Zvečer opazim, da sva zelo usklajena v kuhinji, s skupnimi močmi si pripraviva večerjo, povečerjava in kmalu spet pristaneva v postelji. Pogovarjava se o zelo življenjskih zadevah in potem kmalu po napornem dnevu zatonem v spanec.

SOBOTA

Sobota bi naj minila brez opravkov, telefon zvoni v nedogled, vklopim preusmeritev na tajnico. Povsem pozabim, da me čaka avto pri ličarju, tako da popoldan z njeno pomočjo pridem do avta. Pozdravim na hitro domače in se odpravim nazaj na vikend. Popoldan se prelevi v drugo polovico in tokrat si privoščiva daljši sprehod, pokažem ji ostanke mlina v gozdu in povem kaj se je v njem dogajalo med 2. svetovno vojno v času nacizma. Začne naju loviti mrak in urno odhitiva mimo vinogradov nazaj do najinega domovanja. Odločiva se, da si na prenosniku ogledava kakšen film in po nekaj neuspelih pogajanjih se skupno odločiva za Simsonove. Ne prideva do konca saj naju prevzema strast. Kmalu ostaneva brez vsega na sebi in začnem se zavedati, da je to zadnja noč z njo. Ponoči sem imel more, sanjal sem da padam v prepad in se ustavim na trhlih deskah, ko bi moral pasti se zbudim. Tresem se in ob njeni tolažbi kmalu mirno zaspim.

NEDELJA

Zbudiva se dokaj zgodaj a ne vstaneva ravno hitro, pogovarjava se odkrito. Preseneti naju obisk sosedov, ki so prišli malo pogledat kako je. Za kosilo pripravim ocvrte kruhove rezine z jajcem in začne se pakiranje. Ženska dela zelo rad prepuščam ženskam, sam si najdem časopisni članek o tedenskem urniku znanega športnega komentatorja Mirana Alešiča med prebiranjem mi misli uhajajo k slovesu. Odločiva se za kavo, nobenemu od naju se ne da da bi jo skuhal. Odločiva se za bližnjo kavarno, kmalu pakirava in se odpravima na kavo. Vmes po debatirava še o najini prihodnosti, samo ne prideva do zaključka. Dogovoriva se da se kmalu vidiva. Posloviva se na hitro, en poljubček in nedeljsko popoldne kmalu postane prazno turobno. Jutri me že čakajo študijske obveznosti, pogrešam jo.