Kdo sem ali kaj sem?

Sem v prvi vrsti človek! Težak?Nekje približno 85 kg. Velik? Zelo velik- nekje blizu 190cmm.  Dom? 500 kvadratnih metrov nekje ob Negovskem jezeru. Kdo? Ivek

STRONJANOVI CIGANI ALI ROMI? Intervju z Jelko.

“Ta narod sploh ni razumel, kdo je ta gospod. Niso ga upoštevali. Začeli so pljuvati, tako da je slina še v kamero priletela. tako se ne dela … Zaradi njega sem tukaj in ne zaradi strahu pred vaščani. Nikdar ne bi šla s svoje zemlje, če ne bi bilo tega gospoda.” - Elka Strojan

Elka Strojan, najstarejša v preganjani romski družini Strojan

Elka Strojan, ženska, ki se je v zadnjem času v poročilih pojavljala pogosteje kot vodilni možje Slovenije. Ženska, ki jo je predsednik države za praznike objel. Ženska, ki je nekatere ganila, druge razjezila. Ravnodušnih skoraj ni več.

V medijih vas enkrat imenujejo Elka, drugič Jelka. Kako je pravilno?

Ljudje me lahko kličejo, kakor želijo. Meni je vseeno.

Po dokumentih pa ste Elka?

Res je.

Doma ste iz Kočevja?

Tam sem se rodila. Mama je bila Hudorovka. Pisala sem se po mami. Naša družina je bila velika. Moj brat Jože Kovačič je prej živel v Kočevju, potem se je poročil v Črnomelj in je tam kupil bajto. Tudi obiskat me pride. Imam še brata Zdenka, sestro …

Ste hodili v šolo?

Ne. Ne znam niti pisati niti brati. Številke pa poznam.

Bi se želeli izobraževati?

Če prej nisem hodila v šolo, tudi na stara leta ne bi.

Koliko pa ste stari?

Petinpetdeset.

Vedno nosite predpasnik. Zakaj?

Tako sem navajena od rojstva. Tega sem si sama naredila (potrepljala je velike in natrpane žepe). Meni je lepo, ker imam velike žepe. V njih imam zdravila, mobitel, denarnico, cigarete.

Kdaj ste začeli kaditi?

Ko sem bila stara skoraj šest let. In ves čas kadim. No, zdaj ne kadim tako, kot sem prej. Prej sem tudi po pet škatlic na dan, zdaj pokadim čez dan samo dve cigareti.

Koliko ste bili stari, ko ste spoznali moža Miho?

Šestnajst. On je bil starejši in zame je bil v redu. Če sem mu kaj rekla, je ubogal. Če je imel kakšen dinar, ga nikoli ni imel pri sebi, zmeraj sem ga imela jaz. Zaupala sem mu, on pa meni.

Vas je mož kdaj udaril?

Ne. Nekateri se kregajo in tepejo - mi se nismo. Še zdaj sem žalostna, ker ga ni. Sladkorno je imel … Če bi bil še živ, ne bi bila danes tukaj (v Rojah), ker so ga vsi upoštevali.

Zakaj pa je bil zaprt?

Zaprt je bil, še preden sva začela živeti skupaj. Nisem niti hotela vedeti, kaj je bilo. Nikoli ga nisem vprašala.

Imate sami kake slabe izkušnje s policijo?

Enkrat me je zdaj že upokojen policist udaril. Opravljal je hišno preiskavo. Kupila sem piščanca in sem imela račun - to sem policistu tudi povedala. A on tega računa ni pogledal in me je zagrabil, udaril in odrinil. Nisem se pustila in sem ga udarila nazaj. Rekla sem mu, še moj mož me ne tepe, zdaj me bo pa policist. Tudi vi se ne bi pustili, če bi vas kdo napadel in tepel. A on ni več policist. Specialci pa lepo govorijo, tudi vodo, sok so nam dali, kruh in salamo. Vsi, ki so nas obiskali, so nam prinesli hrano.

Kaj pa najraje jeste?

Najraje juho. Govejo. Pa kislo zelje je Miha sam doma naredil, da smo imeli za zimo.

Rekli ste, da ste shranili račun od piščanca. Naredite to ob vsakem nakupu?

Vedno spravim račune. Pride do tega, da te kdo vpraša, kje si to dobila, jaz povem - evo, tukaj imate račun, jaz sem to kupila. Res, nam pa ni treba, jesti dobimo tukaj. Včeraj sem šla v trgovino po kruh, nekaj salame, da so jedli. Dokler ne postavijo kuhinje. Potem bomo sami kuhali.

Vaš mož se je pisal Brajdič, vi Hudorovec. Kako je naneslo, da se zdaj vsa družina piše Strojan?

Ko sva se z Miho poročila in se je rodil sin Miha, je bil zelo bolan. Rekla sem, če bo sin preživel, se bomo vsi pisali po zdravniku Strojanu. Zdravnik je z Muljave in tam je veliko Strojanovih.

Koliko otrok ste povili?

Miha Marinko je bil prvi. Ko se je rodil, sem bila stara osemnajst let. Vsega skupaj sem rodila štirinajst otrok. En sin se je ubil z avtom pri Žužemberku, drugi otrok je bil star en mesec, ko je umrl. Drugi so, hvala bogu, vsi živi.

Zakaj ste se naselili stran od drugih Romov?

Nikoli nisem želela in tudi zdaj nočem živeti z drugimi Romi. Zaradi družine ne. Eni so taki, da lahko moje otroke udarijo, ubijejo. Jaz pa se bojim za svojo družino, zato raje živim sama z otroki.

Je družina Strojanovih kdaj potovala? Sta z možem kam šla?

V okolici smo bili. A v Postojni do zdaj nisem bila. V Postojni ne bi živela. Tam sem se počutila, kot da bi bila zaprta. Policija je bila ves čas na vratih. Kamor koli smo šli, so nam sledili. Čakajte malo, nisem zaprta, da paznik za mano hodi! Otroci so bili tri mesece zaprti notri. Sinu sem rekla, da grem k sestri na obisk, a sem šla iz Postojne na svoje, domov. Nisem hotela več nazaj. Ko je hotel Miha k meni nazaj v Zagradec - ga niso spustili. Rekel je, da gre mamo obiskat, pa ga vseeno niso spustili.

Bi želeli potovati?

Pa kaj bomo šli gledat? Ne bi. No, poleti bomo šli tukaj po okolici, v trgovino.

Kako se je družina preživljala?

Z gobami. Jurčke in štorovke smo kupovali po vasi, nekaj smo sami nabrali. Italijan, ki je gobe odkupoval, je tudi denar pustil, da smo zanj odkupovali. Tudi zelišča smo nabirali in železo zbirali za odpad. Če sem zaslužila sto jurjev, sem petdeset zapravila za hrano, petdeset pa dala na stran. Da sem imela denar na kupu, ker smo hranili za bajto.

Ko ste kupili zemljo, ste takoj začeli zidati?

Najprej smo naredili barako. Potem je prišla inšpekcija iz Grosupljega. Gospa je rekla, da to ni dobro za zimo - v baraki je hladno. Rekla je, zidajte. Mi smo takrat zidali in je rekla potem, če smo to sezidali, lahko še kuhinjo. In smo potegnili še kuhinjo. Če bi ona rekla, ne smete graditi, da bodo vse porušili - ne bi gradili. Mi Romi nismo vedeli, kako to poteka. Če je bila ona takrat zadolžena, bi morala reči, ne smete graditi. A tega ni rekla.

Koliko časa ste varčevali za hišo?

Pet let, da smo jo pokrili. Zdaj je pa res žalostno, da nimamo nič. To (zamahne z roko po sobi) ni naše, to je vse začasno … Rekla sem odvetniku, da če se bomo selili, morajo biti vsi papirji narejeni name, potem se bomo selili. Gremo v okolico Grosupljega, v Ivančno Gorico, kam v našo občino ali zraven nje. Daleč pa ne bi šli, v Ljubljano ne bi šli. Jaz sem imela zidano bajto in sin je imel brunarico. Drugi otroci so bili na svojem, v barakah, ker nismo mogli vsi živeti v eni bajti.

Vaši otroci tudi varčujejo?

Če imajo otroci denar, ga dajo meni - jaz ga šparam. Če dobijo socialno, tudi dajo meni. Zdaj šparam za Rajka, za vozniško, ker to mora imeti.

Bi imeli še več otrok?

Zakaj pa ne? Naj živijo otroci. Žalostno je, če hočejo imeti otroke, pa ne morejo.

Pravite, da ste živeli v hudem pomanjkanju …

Ja. V Ambrusu smo na začetku živeli v šotorih. Prej ni bilo tako kot danes. Bile so stare ženičke in te so bile v redu, so nam tudi kaj prinesle v gmajno. Čeprav smo en dan živeli tukaj, drugi tam, je bilo boljše. Ustalili smo se, da bi otroci hodili v šolo in bi imeli svojo streho. Ampak ta mladina - ti se pa ne zavedajo. Vaščani, Ambrušani, iz Krke, iz Zagradca, iz Ivančne Gorice.

Ste zaradi revščine mogoče kdaj pomislili, da bi imeli manj otrok? Pa bi potem tisti, ki so, imeli več?

Kako to mislite?

Danes ljudje razmišljajo, ali bi sploh imeli otroke, ker še svojega stanovanja nimajo, ker je to velika odgovornost, ker je vrtec drag …

Pri nas smo bili vsakega otroka zelo veseli. Naj živijo otroci! Hvala bogu, mi lahko živimo tudi, če bi imeli še večjo družino. Včasih smo imeli kaj jesti, včasih ne. Slabo je, če ni kaj jesti. A danes imamo hrano, danes tega ne manjka. Tam, kjer hrana ostane, tam otroci niso lačni. Ne morete vsak dan jesti mesa, tudi krompir je dober. Kupiš kdaj kakšnega piščanca, makarone - to otroci jejo.

Koliko vnukov imate?

Nikoli jih nisem štela. Ma, kaki.

Vas je kaj strah, da bi vam jih vzela socialna služba?

Tega pa nikoli ne bi dovolila. Te pravice tudi nimajo. Tega tudi nobena mati ne bi dovolila - tam, kjer je mamica, morajo biti otroci. Saj bi drugače znoreli, če ne bi videli svoje mamice.

Kaj pa želite svojim vnukom?

Hčerka zdaj čaka otroka. Hčerki so trije otroci umrli in to je bilo hudo za vse nas. Res bi jim želela, da bi živeli na svoji zemlji. Da imajo svojo družino in da sami skrbijo zase. Ne tako kot jaz, ko so vsi otroci na meni.

Kaj pa, če vam ponudijo, da gre Mihova družina na en konec občine, Mirkova pa na drugi konec. Bi privolili?

Ne, ker morajo otroci živeti pri mami. Mirko ne bi zdržal, če me ne bi videl. Miha bi tudi rad bil pri mami, samo na svojem. Saj smo prej imeli vsak svojo bajtico, barakico.

So vaši otroci tako srečni s partnerji, kot ste bili vi z možem Miho?

So kar v redu. Hčerke niso take kot druge, ki jih možje tepejo. Tudi moji sinovi svojih žena ne tepejo. Nikamor ne hodijo. Če naredijo kakšno fešto, naredijo svojo.

Kaj pa med seboj, se otroci kdaj tepejo?

Nikoli. Vpijejo že, a tepejo se ne.

Kako gledate na to, da nobeden od vaših otrok ni poročen?

Kakor oni hočejo. Če si želijo, naj se poročijo. Če pa ne, naj živijo na koruzi.

Sin Zdenko ima štiri otroke, ki pa jih je mama zapustila. Zakaj?

Gorjanja Hudorovec živi v Novem mestu. Moški, s katerim sedaj živi, jo je odpeljal na silo. Šla sem na policijo, a ona si ni upala povedati, da jo je odpeljal na silo, ker je bilo okrog več drugih Romov in se je bala, da bo tam tepena. Ta moški je bil star toliko kot jaz, ko mu je žena umrla, še dva meseca ni minilo in si je poiskal drugo. Ženske si je iskal prek časopisov. Je to pravi moški? Ta ni nič vreden. Zdenko ima štiri punčke. To je sramota tega moškega, da si ni poiskal žene med vdovami in je šel tja, kjer je bila družina.

Kakšen pa mora biti pravi moški?

Poslušati mora, kaj ti rečeš. Ne sme se s tabo kregati. V trgovini mora kupiti hrano, jo prinesti domov in reči, to boste skuhali. Če si bolna, bo pa on sam skuhal. Če si zdrava, boš pa sama kuhala. To je vse pri nas.

Kakšne lastnosti mora imeti prava ženska?

Znati mora kuhati in pospraviti. Potem mora pomiti, pospraviti posodo v kredenco. Jaz sem bolna, pa vse sama delam. Lahko grem sama peš v trgovino. Nisem spet tako bolna, da ne bi hodila. Če kakšne vreče nosim v rokah in ne zmorem, pa počivam. Vsaka ženska mora to delati, če je gospodinja. Če pa ni gospodinja, bo sedela ves dan in mirkala, ali ji bo kaj iz zraka padlo. Mi nismo taki. Moji otroci so za zdaj v redu. Zunaj kdaj ogenj zakurimo, sedimo zunaj, včasih pečemo meso. Pojemo, gremo noter in spat. Drugače, hvala bogu, nam ni treba. Zdaj bomo dobili od Rdečega križa obleke, hrano bomo dobili. Tako, da otroci niso lačni.

Kje v Sloveniji pa se dobijo dobre neveste in dobri ženini?

En sin je šel v Kočevje, eden v Črnomelj in tako. Ena civilka ima z mojim sinom sina, on je zaprt in dokler ne pride ven, bo živela pri meni. Že pet let sta skupaj. Hčerka Danijela je tudi poročena s civilom Milošem, ki je tudi zaprt - imata dva otroka.

Ambrušani trdijo, da so se težave z družino Strojan začele, ko so otroci zrasli in nehali ubogati očeta Miha. Vas kdaj niso ubogali?

Ne, ubogali so nas. Tisti, ki so kaj naredili, so bili zaprti. Vse, kar govorijo, pa tudi ni res. Na primer v Krki, ko so streljali, pa pravijo, da smo bili Romi krivi. Vsi vaščani, ki so šli nad Rome, so imeli orožje. Eden je mislil, da je iz gmajne prišel Rom, se je ustrašil in ustrelil. Bil pa je njihov - lovec, civil. A krivi smo mi!?

Ko je bil otrok prvič kaznovan, ste nanj poskušali vplivati?

Prvi je bil kaznovan Miha Marinko. Rekla sem, da tega ne sme delati. Seveda sem bila žalostna. Govorila sem mu, naj hodi v šolo, da bo znal pisati in brati. In je. Včasih je hodil, včasih ne. Vsi otroci so hodili v šolo. Potem pa niso imeli volje, da bi nadaljevali. Ali so začeli študirati o kakšni punci, ker jim je bila všeč, ali je bila učiteljica proti njim …

Danes želim, da bi otroci spet hodili v svojo šolo. A sami vidite, kako je. Če bomo dobili novo lokacijo, v redu. Če pa ne bomo, gremo nazaj. Bomo šotore postavili. Potem bi radi nazaj hišo sezidali. Če pa ne bo šlo, bomo postavili veliko leseno barako za vso družino. Šla sem stran, a je to še zmeraj moja zemlja.

Zdaj pa Miha res uboga mene in Mirka, vse, kar rečem. Mirka ubogajo vsi otroci - tudi če je treba kaj kuhati. Zato sem vesela.

Zakaj je Mirko postal glavni v družini? Zakaj je vaš najljubši otrok?

Ker zna vse. Saj zna tudi Miha, a če je bil kakšen sestanek, je mož rekel, naj gre Mirko. Če je kaj, gre on. Tako je rekel ta stari in tako mora biti. Sposoben je.

Je Mirko kdaj poskušal najti zaposlitev?

Je, pa otroci ne dobijo zaposlitve. Rajko je bil na primer v službi v Stični. Prek sociale je delal kot hišnik dva meseca. Zdaj pa ne more več delati, ker smo šli drugam. Rekli so nam, da nam bodo kaj poiskali tukaj (v Rojah). To bi bilo dobro, če bi lahko delali in kaj zaslužili.

Za Mirka pa raje vidim, da je doma pri družini, kot da kam hodi. Če policija pokliče, če je kakšna seja - gre on. Eden mora biti predstavnik.

Zdaj ste vi prevzeli vlogo predstavnice?

To pa zato, ker sem želela iti na svoje. Tega mi otroci ne smejo braniti. Tri tedne po Postojni sem bila na svojem. A sem bila kakor zaprta. Niti v trgovino nisem mogla ali po kartico za mobitel. Kaj je to narod naredil?! Sem zelo žalostna in jokam. Da so moji otroci ostali brez vsega.

Večkrat ste poudarili, da Čmak, ki je s kolom udaril po glavi vaščana in s tem sprožil konflikt, ni Rom. Kje ste bili v času incidenta?

Nisem prišla do človeka, ki ga je udaril. Videla sem, da se nekaj dogaja, še otroci so se zbrali okrog mene. Potem so pripeljali tisti lovci z avti in sem se bala, da nas bodo vse povozili, in sem šla nazaj. Igorček je poklical rešilca. Zakaj niso bili hvaležni ta malemu, ker je poklical? Ker je to naredil civil, nismo vsi Romi tega krivi.

Se spomnite ministra Dragutina Mateja, ki je razglasil, da se nikoli več ne boste vrnili v Ambrus?

Ne spomnim se ga. Bila sem razburjena, da sploh ne vem, kdo je tam bil in kaj so govorili. Ko so se drli vse sorte, da nas bodo pobili, je bila vsa družina tiho. To lahko potrdijo tudi policija in novinarji. To sta bila strah in groza. Zdaj se tudi narod boji, ker jaz tega ne bom kar tako pustila. Imam odvetnika Čeferina in jih bom tožila. Sin ima Čebularja, jaz pa Čeferina. Odvetnik pa ni takšen kot ti civili. Vpili so, da bodo otroke pobili. Milan Muhič me je klical na mobitel in grozil, da mi bo prerezal vrat in pobil otroke. Kaj bi mu lahko odgovorila? Rekla sem mu, kar ubijte nas, saj veste, kje smo. Rekel je, da bodo na enem drevesu naredili kakor križ in nanj pribili otroke.

Ste se strinjali s tem, da greste v Postojno?

Ni bilo lepo, da so naredili tako, da smo šli v Postojno. Jaz sem takoj rekla, da v Postojno ne bi šla. Rekla sem, da grem lahko za tri tedne v Kočevje k svoji sestri. A smo morali na silo vsi v Postojno, iz strahu. V avtu sem ves čas jokala. Bila sem kot begunec, to pa nisem. Sram me je bilo pred narodom … Kam so nas dali!

Najtežje pa je bilo najbrž med rušenjem?

Ta dan sem na veliko uživala tablete za srce in pomirjevala. Helexa sem vzela eno tablico pa pol. Drugače bi me bilo konec. Hčerka Jasna je prišla samo do polovice poti, ko so jo ustavili. Policisti je niso hoteli spustiti naprej. Rekla je, kaj boste naredili, če bo treba mamo peljati k zdravniku. V komi sem bila, ko sem videla, da gre streha. Nismo imeli časa, da bi stvari v hiši odnesli ven. Niti nas niso pustili zraven. Vse so zlomili, vse uničili: zlate prstane, ki mi jih je mož podaril, dve harmoniki in moževo kitaro, stare slike. Uničili ali odnesli? Ne vem. Slike so bile stare, ljudje so jih hoteli kupiti, a jaz jih nisem hotela prodati, ker sem jih imela za spomin na moža.

Ko je bil inšpektor tam, so me klicali novinarji. Ta mali mu je hotel dati slušalko. Inšpektor je rekel: kaj mi bodo novinarji, jaz ne maram novinarjev. Novinarjev niso spustili, da javnost ne bi vedela, kaj se dela. Lahko so prišli zraven, ko je bilo že vse porušeno.

Dan po rušenju sta se skozi policijsko zaporo prebijali Mihova in Mirkova družina. Tik pred ruševinami so avtomobilsko kolono ustavili policisti in začeli preverjati dokumente. Takrat ste se pojavili vi - kričali ste, naj družino pustijo živeti skupaj. Videti je bilo, kot da se vam je zmešalo …

Saj se mi je. Čutila sem, da se mi trga. Postavila sem se na cesto, roke gor, da me avto povozi - kako to, da družina ne gre domov? Meni je hudo - zato v glavi nisem več zdrava. Hočem, da je družina pri meni, da živimo na moji zemlji, ne v Postojni. Potem je prišel ta gospod.

Janez Drnovšek?

Ja. Sem bila vesela, da je prišel. Čakali smo ga na cesti. Ko je prišel do mene, je videl, kakšna revščina je. En šotorček smo postavili in smo tam dva dni ležali v polivinilu. Ko je gospod prišel, so najprej prišli pogledat Muhič, ljudje iz krajevne skupnosti, Lindič. Potem so cesto zaprli. Eden je bil tisti, ki je pri nas že jedel. Jih poznam. Ta narod sploh ni razumel, kdo je ta gospod. Niso ga upoštevali. Začeli so pljuvati, tako da je slina še v kamero priletela. Tako se ne dela … Prišla sem (v Roje), ker se je za mojo družino tako mučil. Pozorno sem ga poslušala in sem se odločila, da ga bom ubogala. Zaradi njega sem tukaj in ne zaradi strahu pred vaščani. Nikdar ne bi šla s svoje zemlje, če ne bi bilo tega gospoda.

Imate občutek, da se je za vas zavzel še kdo drug?

Gospod Aleksander Čeferin in ta gospod. Za druge ne vem, da bi se za nas borili. Kakor se je gospod boril, da nam je zabojnike pripeljal, da čez zimo preživimo, se ni nihče. Ampak se ni dalo, ker so ga ljudje hoteli živega pojesti. Jokam. Moji otroci in jaz ga upoštevamo. Mi ga imamo radi. Oni ga niso imeli. To je sramota za te ljudi, ki niso vedeli, kaj delajo.

Zakaj mislite, da se vaši družini to dogaja?

To bi bilo treba vprašati njih. Muhič mogoče nima družine in ne ve, kakšna žalost je to, ko vnukom vse uničijo. Policist Bradač - škoda, da dela za policijo. Ko smo prišli domov na svoje, je takoj poklical narod in jim to povedal. Poklical je očeta, ta pa je povedal naprej. Oni so tam doma, to so vsi sosedi. Rekli so, zaradi vodnega zajetja Globočec. A zakaj tam stojijo druge bajte? Kam teče tista gnojnica? V Globočec. Če so nam porušili hišo, zakaj jih ne bi drugim, ki jih imajo tudi na črno? Pa so videli, da smo reveži. Ali so mislili, da smo bogati? Nismo bogati. Še tisto, kar smo imeli, je zdaj šlo.

Verjamete, da se bo tem ljudem, ki so vas pregnali, to povrnilo?

Gotovo se bo. Bog ima velika palca.

Verjamete v Boga?

Seveda. Prosila sem Boga, da tega ne bi naredili. Da nas narod ne bi prišel ubit. Za otroke sem prosila.

Greste kdaj k maši?

Nisem bila, pa tudi ne bom šla - zaradi vaščanov. V Ljubljani bi šla, tam pa ne. Otroci gredo - so bili v Zagradcu.

Kakšni se vam zdijo ljudje v Rojah?

Prišli so že pogledat. Ženske so boljše, kot so bile v Zagradcu. Prinesejo hrano za otroke. Hvala bogu, pridejo nas obiskat. Vesela sem, če nas pride kdo obiskat, da vidijo, kako živimo. Pri nas je bil tudi župan iz Ivančne Gorice. Prinesel je darilo: kavo in napolitanke za otroke.

Ste jezni, ker se ni zavzemal za vas?

Ni bilo lepo. Čeprav sem ga prej volila, ga zdaj nisem. Sploh nisem šla na volitve, otrokom sem rekla, ne ga volit. Pa so otroci vseeno šli iz Postojne njega volit, ker so mislili, da bo boljše. Nazadnje pa je bilo še slabše.

Blog-Blok Korenof Lujzek

11.09.07,

Dobrodelnost, ka te kop zadene!

Slučejno sen leta po tipkah pilota moje store televizje. Stavilo se je na enen komercijalnen programi, ge me je k gledaji prtegnila ena kolegica, kera je tan na plejbek pela. No, pa sen gleja ka te zej to bo. Ob nekšen dugovezenji, pa presenečenjih za navodne lidi, keri so meli priliko spoznati nekšo vaško-lokalno super zvezdo, pa znavi dugovezenje od strašnih presenečenjih, pa ot mogočnih sponzorih, keri šürokosrčno presenečajo lidi, keri so »kao« v nekših stiskah pa pol stiskah, obupani nad pomankajon, vogajo pa tan prbližno 115 kil. Pa znavi muzika, seveda, bres toga ne gre. Te pa je prišla bole znana oseba, keri so organizerali strokovno vodeni ogled mesta. Toga nemo  komentara, ka se je vodička trüdila s podotki, pa letnicami, gost pa je kak prvošolček gleja fse drügo, samo znamenitost ga je ne zanimala. No, pa pride veki finale oddoje. Obubožano družino so strašno darežlivi sponzori, kere so zrihtali lidje, ka so si zamislili oddojo, presenetili, pa jin pomogali iz živlenske stiske. Upsa, sen reka..To pa zej bo neke. No, pa se je začelo.. Voditel je reka..družini f stiski je pomoga sponzor, keri de joj poklonja računalnik. No, to pa more biti hujda stiska, ka de jin računalnik pomoga z nevole.. No, bor do se deca špilali..Drügi sponzor de družini poklonja igračo.Bravo, sen se zdrja na glos. Če nedo meli jesti do se pač špilali, pa tak te malo pozobili na lakoto. Presenečej je ne štelo biti kunec. Prišla je teta pa prnesla bon za šolje. Ka nede pomote!! Za otroške šolje! Fsakšemi eden por!  Ojoj… Sen si misla, no lepo so jih presenetili…Naednok pa pogledni šmenta..dobili so še karte za kopaje…to pa še blo ne fse. Sledila je glovna nagroda. Bon za kekse v vrednosti neke sto evrof!!!!!!!!!!! Gda sen  se po neke desetih minutah heja smejati, pa sen se resno zamisla. Gdo se tü s koga norca dela? Za fse to bi »obubožana« družina mirno lehko šla na Karitas, pa bi totih neke 100 evrof venda dobila. Mislin, ka se gre tü za neke drügega. Neše bi rat z svojimi  dobrodelnimi idejami zaslüžja. In tak tüdi je. Moren povedati, ka sen orginalno oddojo gleja pred leti na enen nemškem programi, kak je to tan vün vidlo van rejši nemo nič guča. Prinas je pač to tak. Bogi očka je bresposelni, pa do mu zrihtali, ka de jegovi družini molar pomola kühjo, pa s trgovine do mu prnesli kloboso za pet evrof.. Upravičeno se pitan ka nej to pomeni? Smo resen tak obubožani, ka do mogli delati umotvorne TV oddoje, ka de neše dobja kilo krüha? To pa je resen sranje. Zgrabte ga! Na kunci ne ven koga nej pomilüvlen?! Umotvorne snovalce oddoje, obubožance, ali tiste ka to morejo glejati?  Povete mi!

SAMO NOVI PREDSEDNIK LAHKO KONČA ENOSTRANSKO PREDSEDOVANJE…

“Delam zgodovino”

“Sem odgovoren, sposoben povezati, ker sem si na jasnem, kaj je dobro in slabo.”

Nesreča

V nesreči letala na Tajskem 87 mrtvih

Bangkok - NV nesreči letala na tajskem turističnem otoku Phuket je umrlo 87 ljudi, med njimi tudi tujci, 43 ljudi pa je nesrečo preživelo. Na slovenskem zunanjem ministrstvu so povedali, da po doslej razpoložljivih podatkih med žrtvami ni slovenskih državljanov, da pa MZZ ostaja v stikih s tajskimi oblastmi.

 

Po besedah tajskega ministra naj bi bilo na letalu skupno 130 potnikov in članov posadke, po prvih podatkih pa so govorili o 123 potnikih in petih članih posadke.

Polovica potnikov tujih državljanov

Kaka polovica potnikov naj bi bili tujci, med drugim državljani Avstralije, Avstrije, Velike Britanije, Irske, Italije, Nizozemske, Švedske in Irana, vendar pa še vedno preverjajo identiteto mrtvih in preživelih. Po ocenah oblasti je med preživelimi 15 Tajcev in 28 tujcev.

Pristanek oteževalo močno deževje

Letalo tipa MD-82 tajskega nizkocenovnega prevoznika One-Two-Go je strmoglavilo med pristajanjem, ki sta ga spremljala močan veter in silovito deževje. Po besedah tajskih predstavnikov za civilno letalstvo je letalo zapeljalo s pristajalne steze v bližnja drevesa, pri čemer je zagorelo in se prelomilo na dvoje.

Letalo je bilo na poti iz tajske prestolnice Bangkok na Phuket, ki se nahaja na južni obali Tajske v Andamanskem morju. Nesreča se je zgodila ob 10.35 po srednjeevropskem času.

(STA, siol.net/Foto Reuters)

Konec

ESA: Topljenje ledu odprlo najkrajšo pot med Evropo in Azijo

Pariz - Evropska vesoljska agencija (ESA) je sporočila, da se je t. i. Severozahodni prehod, ki pod severnim tečajem povezuje Atlantski in Tihi ocean, po “zaslugi” rekordnega topljenja ledu na Arktiki popolnoma odprl.

Satelitski posnetki ESA jasno kažejo, da je najkrajša pot med Evropo in Azijo, ki poteka preko severa Kanade, sedaj popolnoma odprta in plovna, s čimer se je izpolnila stoletja stara želja raziskovalcev in drugih pomorščakov.

Krčenje ledu doseglo rekordno hitrost

ESA je objavila mozaik satelitskih posnetkov, ki jih je satelit Envisat posnel v začetku septembra. Kot so pojasnili v petek na agenciji, je krčenje ledu na Arktiki letos doseglo rekordno hitrost od leta 1978, ko so začeli s satelitskim spremljanjem območja.

Led pokriva milijon kilometrov manj Arktike kot lani

Kot so pojasnili, led pokriva le še tri milijone kvadratnih kilometrov Arktike, kar je milijon kvadratnih kilometrov manj, kot v letu 2005 ali 2006. Območja, ki jih pokriva “večni” led, so se zadnjih deset let sicer krčila s povprečno hitrostjo 100.000 kvadratnih kilometrov letno, zato je letošnji padec vsekakor ekstremen.

Led bo v naslednjih 70 letih praktično povsem izginil

Vodilni svetovni klimatologi, zbrani v Mednarodni skupini ZN o podnebnih spremembah (IPCC), so v četrtem poročilu ZN o posledicah segrevanja ozračja letos opozorili, da je Arktika eno najbolj ranljivih območij, kar se tiče globalnega segrevanja, ter napovedali, da bo led na tem območju v naslednjih 70 letih praktično povsem izginil. (STA/Foto Reuters)

Predsedniške volitve 2007

Predsedniški kandidati predstavili svoj pogled na razvoj obrti

Celje - Predsedniški kandidati Danilo Türk, Jože Andrejaš, Darko Kranjc, Elena Pečarič in Artur Štern so danes na 40. mednarodnem obrtnem sejmu v Celju na povabilo vodstva Obrtne zbornice Slovenije predstavili svoj pogled na razvoj podjetništva v Sloveniji.

Türk, ki se je sejma udeležil prvič, je povedal, da je bodočnost Slovenije povezana s podjetništvom in da država najbolj potrebuje prav podjetništvo in ustvarjalnost.

Andrejaš: Podjetništvo je temelj gospodarstva v Evropi

Če bi bil izvoljen za predsednika države, bi Türk skrbel, da bi bila razprava o zahtevah obrtnikov dobro usmerjena, je dejal danes. Andrejaš, ki je tudi sam obrtnik, je pojasnil, da je podjetništvo temelj gospodarstva v Evropi in če bi bil izvoljen za predsednika, bi si prizadeval, da bi bilo tako tudi v Sloveniji. Po njegovi oceni je zelo težko začeti obrt in številni današnji obrtniki so svojo dejavnost začeli v garažah. Meni, da je treba začetnikom omogočiti, da dejavnost pričnejo brez velikega kapitala. Dodal je tudi, da v obrtniški dejavnosti primanjkuje delovne sile, kar pomeni, da je bilo v preteklosti nekaj narobe s šolskim sistemom.

Kranjc ne podpira obveznega članstva v obrtni zbornici

Kranjc pa je poudaril, da mora biti predsednik države promotor podjetništva in dobrih idej. Izrazil je obžalovanje, da je v Sloveniji z delom prenehala mala šola podjetništva, ki je živela deset let. Opozoril je, da je predsednik države “figura, ki lahko vodi mnenjske kampanje in na ta način prispeva k razvoju podjetništva”. Dejal je še, da zakonodaja v Sloveniji ni dovolj usklajena s prakso ter da mora biti država zgled in svoje obveznosti plačevati v rokih. Obveznega članstva v obrtni zbornici Kranjc ne podpira, čeprav se zavzema za združevanje obrtnikov.

Pečaričeva: Država mora poskrbeti za enake možnosti za se

Pečaričeva je povedala, da se zaveda pomena odgovornosti, da ve, kako je treba iz meseca v mesec zagotoviti plače, plačati prispevke državi, podajati inovativne pobude, boriti se proti birokraciji in črpati sredstva iz evropskih skladov. “Država mora poskrbeti za enake možnosti za vse,” je še dejala. Štern pa bi obrtnike najprej vprašal, kaj bi radi, ko bi pridobil njihovo mnenje, bi se potem z njimi tudi pogovoril. Prednost pa bi dal revežem, potem pa obrtnikom. Zavzema se tudi za socialo in pravičnost. (STA/Foto STA)