PETER ROTAR MORILEC POKOJNEGA IVANA KRAMBERGERJA ALI SAMO ŽRTVENO JAGNJE TAKRATNE OBLASTI.

SODBA

 

V imenu ljudstva!

 

 

Temeljno sodišče v Mariboru, enota v Mariboru je v kazenski zadevi zoper obdolženega Petra ROTARJA, zaradi kaznivega dejanja umora po določilu 1. odstavka 46. člena KZ RSl, na podlagi obtožnice,

razsodilo:

 

 

Obdolženi Peter ROTAR

 

je kriv,

 

ker je dne 7.6.1992 okoli 18.45. ure med predvolilnim zborovanjem Ivana Krambergerja na trgu v Jurovskem dolu  vzel življenje Ivanu Krambergerju na ta način, da je skozi okno svoje nedograjene stanovanjske hiše streljal in zadel pokojnika v zgornjo tretjino nadlahtnice in prelomil 2,3,4 in 5 rebro levo, pri čemer je fragment 2. zlomljenega rebra povzročil 60mm globoko vbodno rano  zgornjega pljučnega režnja, zdrobil pa je tudi lopatico, ter poškodoval žilo odvodnico, kar je imelo za posledico možno krvavitev in izkrvavitev, zaradi katere je Ivan Kramberger čez nekaj minut umrl, pri tem pa se je zavedal, da bo s takšnim ravnanjem  Ivanu Krambergerju vzel življenj, prav to pa je tudi hotel in zato , da na tak način sprosti svoj gnev, ki ga je navdajal do Ivana Krambergerja,

tedaj naklepno vzel drugemu življenje.

S tem je storil kaznivo dejanje uboja po določilu 1. odstavka 46. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije,

In se po določilu 1. odstavka 46. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije

 

 

obsodi

 

na

9 (devet) let zapora.

 

 

 

Peter ROTAR je po pritožbi javnega tožilca in vnovični razsodbi dobil 12 let zapora, a je po 9 letih zapora na Dobu leta 2001 izpuščen. Pri vsem tem se poraja vprašanje ali je  PETER ROTAR MORILEC POKOJNEGA IVANA KRAMBERGERJA ALI SAMO ŽRTVENO JAGNJE TAKRATNE OBLASTI.

Lipa zelenela je

Lipa zelenela je

Lipa zelenela je tam v dišečem gaju, s cvetjem me posipala, d’jal sem, da sem v raju.

Veje raztezovala k nebu visoko, meni pa je do srca segala globoko.

Ptičice je lipica v senčico vabila, kadar ležal sem pod njo, me je ohladila.

Revica pa sedaj skoraj ovenela, cvetje, lisje zeleno zima ji je vzela.

Spavaj, draga ljubica ! Večno ne boš spala, nova pomlad zelena novi cvet bo gnala.

Danes sem se sprehajal ob Negovskem jezeru in ob povratku nazaj domov sem pred našo hišo zavohal znan vonj. Zacvetela je lipa. Lipa, ki sva jo z očetom posadila ob osamosvojitvi naše države. Kako leta minevajo razmišljam in me kar daje nostalgija. Minilo je že 16 let odkar živim brez očeta. Sprašujem se kot že toliko krat do zdaj, kaj je gnalo morilca da ga je ubil in premlevam že velikokrat premlete misli, kdo, zakaj. Opažam da se spreminjam, da iz majhnega nebogljenega Iveka rastem v odraslega Ivana. Misli mi uhajajo nazaj k lipi, tudi lipa kljubuje času letos jih bo dopolnila 17 odkar krasi moje kotičke mladosti. Sprašujem se kaj Slovencem sploh pomeni lipa, je res samo simbolika, prepoznavni znak naše osamosvojitve ali samo drevo, ki je v bistvu močno a zelo nežno in občutljivo. Premišljujem o sedanjem političnem prostoru, o rojevanju novih strank in spomnim se na prijatelja, ki se je pred kratkim spustil v neusmiljen boj, ne boj mesarsko klanje bi rekel naš veliki pesnik in ob tem si želim, da bi Slovenija bila država, kjer nebi se kregali zaradi politikov in njihovega dela. Prijatelju želim veliko uspeha na njegovi politični poti, sam pa premlevam besede, ki sem jih lani izrekel ob 15. obletnici očetove smrti, da bom šel po očetovih stopinjah do konca svojih dni. Besede, ki sem jih izrekel delujejo preveč dvomljivo in zadnje čase ugotavljam ali sem res tisti, ki lahko nadaljuje delo, ki ga je prehitro končal oče. Nekako me ne veseli strankarsko udejstvovanje. Rad bi ljudem pomagal drugače, bolj ljudsko, ne pa z zakoni in predpisi. Lipa cveti, opojni vonj me prevzame, povsem se mu predam in misli mi zbežijo daleč stran od Lipe, posvetim se sebi, svoji rasti.

Davidu Ivaniču v spomin 1988 - 2008!

Dragi sošolec David Ivanič                                                                                V spomin!

6. Februar1988 - 20. April 2008

Murska Sobota, 22. April 2008

V prebujajočem nedeljskem jutru nas je obšla vest, da si nas zapustil, dragi prijatelj in sošolec. Spoznali smo se na lep jesenski dan, ko smo skupaj, kot prvošolčki v prvi razred zakorakali v prvi letnik višje strokovne šole. Novi občutki so nas obdajali, sami novi obrazi. V naših vrstah je bil prostor tudi zate. Naš cilj je čim prej diplomirati in žalostna je misel, da si nas prerano zapustil. Naša srca prevevajo različni občutki, naše misli so polne spominov na dogodke, ki smo jih preživeli skupaj z tabo. Občutek žalosti, praznine in zavedanje izgube sili v ospredje.

Ne bomo obračali nazaj vseh listov v tvoji knjigi življenja in premlevali dogodkov, ki so se zvrstili. Spoznali smo te le nekaj mesecev nazaj in postal si naš. Vedno si imel življenski cilj in vsak cilj, ki si ga zastavil, si tudi želel doseči. Velik cilj ti je bil končati višjo šolo in na dobri poti do tega cilja si bil. Ta cilj se ti ni uresničil, vendar bo toliko večja vnema nas tvojih sošolcev da ga dosežemo in sleherni izmed nas bo ob prejemu diplome pomislil nate in v naših vrstah bo vedno praznina, David manjkal nam boš.

Spoštovani vsi zbrani. Življenje je ena velika borba. Ko premišljujemo David o tvojem življenju se sprašujemo, ali je bilo lepo in preprosto, ali je bilo težko in zapleteno. Ni bilo ne samo eno in ne samo drugo. Spominjali se te bomo polnega energije, katero si vedno prenašal na nas. V vsakem izmed nas je ostal drag kamenček prijateljstva iz tvojega življenja. Tako bo tudi veličasten vsak trenutek spomina nate, vsaka molitev zate, vsak cvet ali plamen sveče ki bo zagorel v tvoj spomin.

Ni pomemben včerajšnji dan, pomemben je ta trenutek, ki ga doživljamo. Pomembno je dati vsebino našim medsebojnim odnosom. Zaradi tega nam bo lažje stopati po poti življenja ob našem notranjem glasu in seveda z Božjo pomočjo.

V toliki spremenljivosti vsega človeštva je samo smrt gotova, a vseeno se vsi žalostimo nad edino stvarjo, ki nikogar ne vara.

Dragi prijatelj, sošolec David, naj ti bo lahka domača zemlja.

David počivaj v miru!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Moji pogledi na kraj in razvoj Ižakovec

 

 

Nekateri ste me imeli možnost spoznati, Sem Ivan Kramberger. Predstavil vam bom moj pogled na Vas na razvoj in vizijo, ki  bi jo vključil v razvoj vasi. Sam prihajam iz nekoč zelo turistične vasi iz Negove. Saj še pomnite Negova je znana po Negovskih čeladah, Negovskem jezeru gradu in dobrotniku Ivanu Krambergerju. Nekje sem prebral da je Vas Ižakovci z  okoli 800 prebivalcev turistična vas in ima enega od turističnih biserov Prekmurja- otok ljubezni. Od nekdaj me je zanimala mistika tega otoka otoka ljubezni. Tam sem spoznal Svojo ljubezen, se naučil ljubiti in biti ljubljen. Želel sem sodelovati pri razvoju, samo kot tujec nisem ravno bil povabljen z svojimi idejami. Dobil sem povabilo od članov društva Dili in bil prijetno presenečen nad zelo veliko zagnanostjo članov. Besede so stekle in kmalu smo začeli plodno sodelovati,  prenekatera debata je nanesla na razvoj vasi in večkrat smo bili mladi zatirani z strani oblasti, ki meni pod nerazumnimi pogoji vlada vasici. Nikoli ne bom pozabil besed predsednika krajevne skupnosti ko je dejal da krajevna skupnost nebo financirala izobraževanja mladine, ne razumem kako je to sploh možno, za umrle pa vlagamo tisoče evrov, kaj umrlemu človeku nov tlakovec, ali cipresa. Mi pa lahko poveste ali ni boljše dati mlademu znanja kot umrlemu tlakovec, odgovor je sam po sebi jasen. Samo jasno nam naj bo da na mladih stoji prihodnost. Povejte koliko diplomirancev, doktorjev se vrne v Ižakovce ko zaključijo z šolanjem, zelo malo, pred nekaj tedni je odšel eden izmed redkih ki so ostali.

Oblast ste izvolili vi, če ste zadovoljni z njo potem moje besede obvesijo  v zraku. Lahko bi vas živela od turizma ne pa da vam kruh daje farma prašičev. Spremeniti bo potrebno vašo vizijo, narediti več za  izobraževanje mladih, začeti razmišljati v prihodnost in ne živeti iz dneva v dan. Napram preteklih let se tudi nataliteta spet dviguje, naredimo nekaj za naše zanamce, dajmo jim znanje saj tlakovanja ne bodo potrebovali ker še je daleč kdaj bodo pod njim.

 

 

 

Lep konec tedna…

Lep konec tedna

ČETRTEK

Po nekaj ne uspelih zvezah sem se zamislil. Kaj bi bilo, če bi poskusil se kaj drugega. Nekaj časa nazaj sem spoznal kolegico z katero sem hitro navezal pristen stik.Že takrat sva se veliko pogovarjala. Vsakdanje teme so kmalu zamenjale življenjske. Minili so meseci, od takrat se nisva kaj dosti videvala. Napočil je dan, ponovnega snidenja. Nekako ji je uspelo od njenih ta starih staršev izbojevati ključe od vikenda, prevoz pa ni bil problem saj sta starša odpotovala v tujino za nekaj dni. Planiral si nisem ničesar za naprej, vedel sem, da to nebo navaden vikend. Zmenila sva se, da jo obiščem takoj ko se ustali na vikendu. Ob dogovorjeni uri me pokliče in kmalu sem pri njen. Po nekaj korakih jo zagledam, mično mlado gospodično. Nekaj trenutkov sva se samo gledala, moj globok pogled jo je presunil in objela sva se. Objem je trajal in kar na enkrat sem jo poljubil. Povabila me je naprej, skuhala nama je kavo. Ura je odbila poldne, razkazala mi je vikend, in kmalu sva pristala na postelji. Počela nisva nič grešnega, samo gledala sva se in božala. Zazvonil je moj telefon in moral sem po nujnih opravkih v mesto. Obljubil sem ji da se zvečer vidiva. Ker sem mož beseda, sem po opravljenih dolžnosti skočil še v trgovski center po nekaj nujnih živil in spotoma nabavil še najino večerjo. Pozno popoldan sem prispel nazaj v najino gnezdece. Večerja je ostala na mizi nedotaknjena, saj sva hrepenela drug po drugem. Postelja je kmalu začela prenašati najino težo, noč je minila v nekaj trenutkih.

PETEK,

Zjutraj naju je predramilo opoldansko sonce. Spet sem moral po opravkih, pokosila sva nedotaknjeno večerjo nato mi je pomagala v tujem jeziku sestaviti sestavek ki sem ga moral poslati v Nemčijo, petek popoldan, naivni ljudje nakupujejo v velikih mega centrih in verjamemo v nizke cene le teh. Tokrat se nisem ustavljal v velikem centru, ampak sem rajši malenkosti nakupil v podeželski trgovini, ki mi je bila vmes na poti. Z prijazno prodajalko rečeva nekaj vsakdanjih besed in mi zaželi vso srečo čez vikend, poslovim se in v avtu do doma razmišljam kaj naj bi to pomenilo. Pokliče me finančni svetovalec, obljubim mu kratki obisk, pogovor z njim sem težko spremljal, saj sem bil z mislimi nekje drugje. Na dlančniku se mi izpiše iz opomnika “pelji avto k ličarju”, uff kako sem lahko pozabil. Pokličem kolegico, da me pride iskat k meni domov, saj mi je avto prevzel ličar. Ko je pri meni ji razkažem moj kotiček za počitek, letos je zelo zanemarjeno, saj nisem nič kosil, živa meja pa je v klavrnem stanju. Sprehodiva se še nekaj korakov ob jezeru in proti večeru se odpeljeva nazaj v najino gnezdece. Izkoristiva mirno popoldne in greva na kratek sprehod. Zvečer opazim, da sva zelo usklajena v kuhinji, s skupnimi močmi si pripraviva večerjo, povečerjava in kmalu spet pristaneva v postelji. Pogovarjava se o zelo življenjskih zadevah in potem kmalu po napornem dnevu zatonem v spanec.

SOBOTA

Sobota bi naj minila brez opravkov, telefon zvoni v nedogled, vklopim preusmeritev na tajnico. Povsem pozabim, da me čaka avto pri ličarju, tako da popoldan z njeno pomočjo pridem do avta. Pozdravim na hitro domače in se odpravim nazaj na vikend. Popoldan se prelevi v drugo polovico in tokrat si privoščiva daljši sprehod, pokažem ji ostanke mlina v gozdu in povem kaj se je v njem dogajalo med 2. svetovno vojno v času nacizma. Začne naju loviti mrak in urno odhitiva mimo vinogradov nazaj do najinega domovanja. Odločiva se, da si na prenosniku ogledava kakšen film in po nekaj neuspelih pogajanjih se skupno odločiva za Simsonove. Ne prideva do konca saj naju prevzema strast. Kmalu ostaneva brez vsega na sebi in začnem se zavedati, da je to zadnja noč z njo. Ponoči sem imel more, sanjal sem da padam v prepad in se ustavim na trhlih deskah, ko bi moral pasti se zbudim. Tresem se in ob njeni tolažbi kmalu mirno zaspim.

NEDELJA

Zbudiva se dokaj zgodaj a ne vstaneva ravno hitro, pogovarjava se odkrito. Preseneti naju obisk sosedov, ki so prišli malo pogledat kako je. Za kosilo pripravim ocvrte kruhove rezine z jajcem in začne se pakiranje. Ženska dela zelo rad prepuščam ženskam, sam si najdem časopisni članek o tedenskem urniku znanega športnega komentatorja Mirana Alešiča med prebiranjem mi misli uhajajo k slovesu. Odločiva se za kavo, nobenemu od naju se ne da da bi jo skuhal. Odločiva se za bližnjo kavarno, kmalu pakirava in se odpravima na kavo. Vmes po debatirava še o najini prihodnosti, samo ne prideva do zaključka. Dogovoriva se da se kmalu vidiva. Posloviva se na hitro, en poljubček in nedeljsko popoldne kmalu postane prazno turobno. Jutri me že čakajo študijske obveznosti, pogrešam jo.

Korenof Lujzek 2 Kruh

06.09.07,

Cena krüha, pa novinari!

Slučejno sen poslüša poročila, na enen radiji, gda sen se pela z Mažarske. Cena krüha se je zdignila za 10 %..Prosneti trgofci, ka se te uni grejo, ka za teko zdignejo ceno, prosneti proizvajalci, ka čejo meti več za kilo krüha..kmet pa je bogi. Je reka novinar, keri je samozvoni novinar, nejč je ne šole kunča, pa je reka f toten smisli : »Ge je tü logika; krüh se je podrožja za 10%, na osnovno ceno 60 enot, ka pomeni, ka kmet dobi 1 enoto več, trgofci, pa proizvajalci pa 5 enot. Okej! Fse lepo pa praf, samo se je treba pitati kakši je vložek osnovnih sretstef f proizvodjo ene kile krüha! To je drüga zgodba, o ten bon mogoče gda drgoč kej poveda. Bistvo fsega je odnos novinarof do problema, kerega obročajo kak jin f tisten momenti nejbole paše. Zej šinflejo trgofce, še ne tak dugo nazej, pa so bili trgofci tak bogi, ka morejo iti v nedelo f slüžbo, zej pa so krivi, ka je krüh drogi. Po eni stroni hodijo medijske hiše pr trgofcih, pa fehtajo nej pri jih oglašüvlejo reklame, kere so za moje pojme dosti predroge, po drügi stroni pa jih kritizerajo. Je to higijenično? Treba se je odločiti kero stališče te zavzemali, predrogi novinari. Ne pa tak kak veter fudne. Sicer pa man jas za naš predrogi slovenski krüh rešitef že dugo. Pelan se na Mažarsko, si küpin štiri dvokilske štrüce, jih razrežen, pa denen v zmrzovalnik. Tan košta kila krüha 0,80 €, veka žemla je 6 centof, okrogla punozrnata žemla, ali kolaček pa 7 centof. No, kak vidite mene podražitef krüha ne zanimle! Srečno!

Kdo sem ali kaj sem?

Sem v prvi vrsti človek! Težak?Nekje približno 85 kg. Velik? Zelo velik- nekje blizu 190cmm.  Dom? 500 kvadratnih metrov nekje ob Negovskem jezeru. Kdo? Ivek

STRONJANOVI CIGANI ALI ROMI? Intervju z Jelko.

“Ta narod sploh ni razumel, kdo je ta gospod. Niso ga upoštevali. Začeli so pljuvati, tako da je slina še v kamero priletela. tako se ne dela … Zaradi njega sem tukaj in ne zaradi strahu pred vaščani. Nikdar ne bi šla s svoje zemlje, če ne bi bilo tega gospoda.” - Elka Strojan

Elka Strojan, najstarejša v preganjani romski družini Strojan

Elka Strojan, ženska, ki se je v zadnjem času v poročilih pojavljala pogosteje kot vodilni možje Slovenije. Ženska, ki jo je predsednik države za praznike objel. Ženska, ki je nekatere ganila, druge razjezila. Ravnodušnih skoraj ni več.

V medijih vas enkrat imenujejo Elka, drugič Jelka. Kako je pravilno?

Ljudje me lahko kličejo, kakor želijo. Meni je vseeno.

Po dokumentih pa ste Elka?

Res je.

Doma ste iz Kočevja?

Tam sem se rodila. Mama je bila Hudorovka. Pisala sem se po mami. Naša družina je bila velika. Moj brat Jože Kovačič je prej živel v Kočevju, potem se je poročil v Črnomelj in je tam kupil bajto. Tudi obiskat me pride. Imam še brata Zdenka, sestro …

Ste hodili v šolo?

Ne. Ne znam niti pisati niti brati. Številke pa poznam.

Bi se želeli izobraževati?

Če prej nisem hodila v šolo, tudi na stara leta ne bi.

Koliko pa ste stari?

Petinpetdeset.

Vedno nosite predpasnik. Zakaj?

Tako sem navajena od rojstva. Tega sem si sama naredila (potrepljala je velike in natrpane žepe). Meni je lepo, ker imam velike žepe. V njih imam zdravila, mobitel, denarnico, cigarete.

Kdaj ste začeli kaditi?

Ko sem bila stara skoraj šest let. In ves čas kadim. No, zdaj ne kadim tako, kot sem prej. Prej sem tudi po pet škatlic na dan, zdaj pokadim čez dan samo dve cigareti.

Koliko ste bili stari, ko ste spoznali moža Miho?

Šestnajst. On je bil starejši in zame je bil v redu. Če sem mu kaj rekla, je ubogal. Če je imel kakšen dinar, ga nikoli ni imel pri sebi, zmeraj sem ga imela jaz. Zaupala sem mu, on pa meni.

Vas je mož kdaj udaril?

Ne. Nekateri se kregajo in tepejo - mi se nismo. Še zdaj sem žalostna, ker ga ni. Sladkorno je imel … Če bi bil še živ, ne bi bila danes tukaj (v Rojah), ker so ga vsi upoštevali.

Zakaj pa je bil zaprt?

Zaprt je bil, še preden sva začela živeti skupaj. Nisem niti hotela vedeti, kaj je bilo. Nikoli ga nisem vprašala.

Imate sami kake slabe izkušnje s policijo?

Enkrat me je zdaj že upokojen policist udaril. Opravljal je hišno preiskavo. Kupila sem piščanca in sem imela račun - to sem policistu tudi povedala. A on tega računa ni pogledal in me je zagrabil, udaril in odrinil. Nisem se pustila in sem ga udarila nazaj. Rekla sem mu, še moj mož me ne tepe, zdaj me bo pa policist. Tudi vi se ne bi pustili, če bi vas kdo napadel in tepel. A on ni več policist. Specialci pa lepo govorijo, tudi vodo, sok so nam dali, kruh in salamo. Vsi, ki so nas obiskali, so nam prinesli hrano.

Kaj pa najraje jeste?

Najraje juho. Govejo. Pa kislo zelje je Miha sam doma naredil, da smo imeli za zimo.

Rekli ste, da ste shranili račun od piščanca. Naredite to ob vsakem nakupu?

Vedno spravim račune. Pride do tega, da te kdo vpraša, kje si to dobila, jaz povem - evo, tukaj imate račun, jaz sem to kupila. Res, nam pa ni treba, jesti dobimo tukaj. Včeraj sem šla v trgovino po kruh, nekaj salame, da so jedli. Dokler ne postavijo kuhinje. Potem bomo sami kuhali.

Vaš mož se je pisal Brajdič, vi Hudorovec. Kako je naneslo, da se zdaj vsa družina piše Strojan?

Ko sva se z Miho poročila in se je rodil sin Miha, je bil zelo bolan. Rekla sem, če bo sin preživel, se bomo vsi pisali po zdravniku Strojanu. Zdravnik je z Muljave in tam je veliko Strojanovih.

Koliko otrok ste povili?

Miha Marinko je bil prvi. Ko se je rodil, sem bila stara osemnajst let. Vsega skupaj sem rodila štirinajst otrok. En sin se je ubil z avtom pri Žužemberku, drugi otrok je bil star en mesec, ko je umrl. Drugi so, hvala bogu, vsi živi.

Zakaj ste se naselili stran od drugih Romov?

Nikoli nisem želela in tudi zdaj nočem živeti z drugimi Romi. Zaradi družine ne. Eni so taki, da lahko moje otroke udarijo, ubijejo. Jaz pa se bojim za svojo družino, zato raje živim sama z otroki.

Je družina Strojanovih kdaj potovala? Sta z možem kam šla?

V okolici smo bili. A v Postojni do zdaj nisem bila. V Postojni ne bi živela. Tam sem se počutila, kot da bi bila zaprta. Policija je bila ves čas na vratih. Kamor koli smo šli, so nam sledili. Čakajte malo, nisem zaprta, da paznik za mano hodi! Otroci so bili tri mesece zaprti notri. Sinu sem rekla, da grem k sestri na obisk, a sem šla iz Postojne na svoje, domov. Nisem hotela več nazaj. Ko je hotel Miha k meni nazaj v Zagradec - ga niso spustili. Rekel je, da gre mamo obiskat, pa ga vseeno niso spustili.

Bi želeli potovati?

Pa kaj bomo šli gledat? Ne bi. No, poleti bomo šli tukaj po okolici, v trgovino.

Kako se je družina preživljala?

Z gobami. Jurčke in štorovke smo kupovali po vasi, nekaj smo sami nabrali. Italijan, ki je gobe odkupoval, je tudi denar pustil, da smo zanj odkupovali. Tudi zelišča smo nabirali in železo zbirali za odpad. Če sem zaslužila sto jurjev, sem petdeset zapravila za hrano, petdeset pa dala na stran. Da sem imela denar na kupu, ker smo hranili za bajto.

Ko ste kupili zemljo, ste takoj začeli zidati?

Najprej smo naredili barako. Potem je prišla inšpekcija iz Grosupljega. Gospa je rekla, da to ni dobro za zimo - v baraki je hladno. Rekla je, zidajte. Mi smo takrat zidali in je rekla potem, če smo to sezidali, lahko še kuhinjo. In smo potegnili še kuhinjo. Če bi ona rekla, ne smete graditi, da bodo vse porušili - ne bi gradili. Mi Romi nismo vedeli, kako to poteka. Če je bila ona takrat zadolžena, bi morala reči, ne smete graditi. A tega ni rekla.

Koliko časa ste varčevali za hišo?

Pet let, da smo jo pokrili. Zdaj je pa res žalostno, da nimamo nič. To (zamahne z roko po sobi) ni naše, to je vse začasno … Rekla sem odvetniku, da če se bomo selili, morajo biti vsi papirji narejeni name, potem se bomo selili. Gremo v okolico Grosupljega, v Ivančno Gorico, kam v našo občino ali zraven nje. Daleč pa ne bi šli, v Ljubljano ne bi šli. Jaz sem imela zidano bajto in sin je imel brunarico. Drugi otroci so bili na svojem, v barakah, ker nismo mogli vsi živeti v eni bajti.

Vaši otroci tudi varčujejo?

Če imajo otroci denar, ga dajo meni - jaz ga šparam. Če dobijo socialno, tudi dajo meni. Zdaj šparam za Rajka, za vozniško, ker to mora imeti.

Bi imeli še več otrok?

Zakaj pa ne? Naj živijo otroci. Žalostno je, če hočejo imeti otroke, pa ne morejo.

Pravite, da ste živeli v hudem pomanjkanju …

Ja. V Ambrusu smo na začetku živeli v šotorih. Prej ni bilo tako kot danes. Bile so stare ženičke in te so bile v redu, so nam tudi kaj prinesle v gmajno. Čeprav smo en dan živeli tukaj, drugi tam, je bilo boljše. Ustalili smo se, da bi otroci hodili v šolo in bi imeli svojo streho. Ampak ta mladina - ti se pa ne zavedajo. Vaščani, Ambrušani, iz Krke, iz Zagradca, iz Ivančne Gorice.

Ste zaradi revščine mogoče kdaj pomislili, da bi imeli manj otrok? Pa bi potem tisti, ki so, imeli več?

Kako to mislite?

Danes ljudje razmišljajo, ali bi sploh imeli otroke, ker še svojega stanovanja nimajo, ker je to velika odgovornost, ker je vrtec drag …

Pri nas smo bili vsakega otroka zelo veseli. Naj živijo otroci! Hvala bogu, mi lahko živimo tudi, če bi imeli še večjo družino. Včasih smo imeli kaj jesti, včasih ne. Slabo je, če ni kaj jesti. A danes imamo hrano, danes tega ne manjka. Tam, kjer hrana ostane, tam otroci niso lačni. Ne morete vsak dan jesti mesa, tudi krompir je dober. Kupiš kdaj kakšnega piščanca, makarone - to otroci jejo.

Koliko vnukov imate?

Nikoli jih nisem štela. Ma, kaki.

Vas je kaj strah, da bi vam jih vzela socialna služba?

Tega pa nikoli ne bi dovolila. Te pravice tudi nimajo. Tega tudi nobena mati ne bi dovolila - tam, kjer je mamica, morajo biti otroci. Saj bi drugače znoreli, če ne bi videli svoje mamice.

Kaj pa želite svojim vnukom?

Hčerka zdaj čaka otroka. Hčerki so trije otroci umrli in to je bilo hudo za vse nas. Res bi jim želela, da bi živeli na svoji zemlji. Da imajo svojo družino in da sami skrbijo zase. Ne tako kot jaz, ko so vsi otroci na meni.

Kaj pa, če vam ponudijo, da gre Mihova družina na en konec občine, Mirkova pa na drugi konec. Bi privolili?

Ne, ker morajo otroci živeti pri mami. Mirko ne bi zdržal, če me ne bi videl. Miha bi tudi rad bil pri mami, samo na svojem. Saj smo prej imeli vsak svojo bajtico, barakico.

So vaši otroci tako srečni s partnerji, kot ste bili vi z možem Miho?

So kar v redu. Hčerke niso take kot druge, ki jih možje tepejo. Tudi moji sinovi svojih žena ne tepejo. Nikamor ne hodijo. Če naredijo kakšno fešto, naredijo svojo.

Kaj pa med seboj, se otroci kdaj tepejo?

Nikoli. Vpijejo že, a tepejo se ne.

Kako gledate na to, da nobeden od vaših otrok ni poročen?

Kakor oni hočejo. Če si želijo, naj se poročijo. Če pa ne, naj živijo na koruzi.

Sin Zdenko ima štiri otroke, ki pa jih je mama zapustila. Zakaj?

Gorjanja Hudorovec živi v Novem mestu. Moški, s katerim sedaj živi, jo je odpeljal na silo. Šla sem na policijo, a ona si ni upala povedati, da jo je odpeljal na silo, ker je bilo okrog več drugih Romov in se je bala, da bo tam tepena. Ta moški je bil star toliko kot jaz, ko mu je žena umrla, še dva meseca ni minilo in si je poiskal drugo. Ženske si je iskal prek časopisov. Je to pravi moški? Ta ni nič vreden. Zdenko ima štiri punčke. To je sramota tega moškega, da si ni poiskal žene med vdovami in je šel tja, kjer je bila družina.

Kakšen pa mora biti pravi moški?

Poslušati mora, kaj ti rečeš. Ne sme se s tabo kregati. V trgovini mora kupiti hrano, jo prinesti domov in reči, to boste skuhali. Če si bolna, bo pa on sam skuhal. Če si zdrava, boš pa sama kuhala. To je vse pri nas.

Kakšne lastnosti mora imeti prava ženska?

Znati mora kuhati in pospraviti. Potem mora pomiti, pospraviti posodo v kredenco. Jaz sem bolna, pa vse sama delam. Lahko grem sama peš v trgovino. Nisem spet tako bolna, da ne bi hodila. Če kakšne vreče nosim v rokah in ne zmorem, pa počivam. Vsaka ženska mora to delati, če je gospodinja. Če pa ni gospodinja, bo sedela ves dan in mirkala, ali ji bo kaj iz zraka padlo. Mi nismo taki. Moji otroci so za zdaj v redu. Zunaj kdaj ogenj zakurimo, sedimo zunaj, včasih pečemo meso. Pojemo, gremo noter in spat. Drugače, hvala bogu, nam ni treba. Zdaj bomo dobili od Rdečega križa obleke, hrano bomo dobili. Tako, da otroci niso lačni.

Kje v Sloveniji pa se dobijo dobre neveste in dobri ženini?

En sin je šel v Kočevje, eden v Črnomelj in tako. Ena civilka ima z mojim sinom sina, on je zaprt in dokler ne pride ven, bo živela pri meni. Že pet let sta skupaj. Hčerka Danijela je tudi poročena s civilom Milošem, ki je tudi zaprt - imata dva otroka.

Ambrušani trdijo, da so se težave z družino Strojan začele, ko so otroci zrasli in nehali ubogati očeta Miha. Vas kdaj niso ubogali?

Ne, ubogali so nas. Tisti, ki so kaj naredili, so bili zaprti. Vse, kar govorijo, pa tudi ni res. Na primer v Krki, ko so streljali, pa pravijo, da smo bili Romi krivi. Vsi vaščani, ki so šli nad Rome, so imeli orožje. Eden je mislil, da je iz gmajne prišel Rom, se je ustrašil in ustrelil. Bil pa je njihov - lovec, civil. A krivi smo mi!?

Ko je bil otrok prvič kaznovan, ste nanj poskušali vplivati?

Prvi je bil kaznovan Miha Marinko. Rekla sem, da tega ne sme delati. Seveda sem bila žalostna. Govorila sem mu, naj hodi v šolo, da bo znal pisati in brati. In je. Včasih je hodil, včasih ne. Vsi otroci so hodili v šolo. Potem pa niso imeli volje, da bi nadaljevali. Ali so začeli študirati o kakšni punci, ker jim je bila všeč, ali je bila učiteljica proti njim …

Danes želim, da bi otroci spet hodili v svojo šolo. A sami vidite, kako je. Če bomo dobili novo lokacijo, v redu. Če pa ne bomo, gremo nazaj. Bomo šotore postavili. Potem bi radi nazaj hišo sezidali. Če pa ne bo šlo, bomo postavili veliko leseno barako za vso družino. Šla sem stran, a je to še zmeraj moja zemlja.

Zdaj pa Miha res uboga mene in Mirka, vse, kar rečem. Mirka ubogajo vsi otroci - tudi če je treba kaj kuhati. Zato sem vesela.

Zakaj je Mirko postal glavni v družini? Zakaj je vaš najljubši otrok?

Ker zna vse. Saj zna tudi Miha, a če je bil kakšen sestanek, je mož rekel, naj gre Mirko. Če je kaj, gre on. Tako je rekel ta stari in tako mora biti. Sposoben je.

Je Mirko kdaj poskušal najti zaposlitev?

Je, pa otroci ne dobijo zaposlitve. Rajko je bil na primer v službi v Stični. Prek sociale je delal kot hišnik dva meseca. Zdaj pa ne more več delati, ker smo šli drugam. Rekli so nam, da nam bodo kaj poiskali tukaj (v Rojah). To bi bilo dobro, če bi lahko delali in kaj zaslužili.

Za Mirka pa raje vidim, da je doma pri družini, kot da kam hodi. Če policija pokliče, če je kakšna seja - gre on. Eden mora biti predstavnik.

Zdaj ste vi prevzeli vlogo predstavnice?

To pa zato, ker sem želela iti na svoje. Tega mi otroci ne smejo braniti. Tri tedne po Postojni sem bila na svojem. A sem bila kakor zaprta. Niti v trgovino nisem mogla ali po kartico za mobitel. Kaj je to narod naredil?! Sem zelo žalostna in jokam. Da so moji otroci ostali brez vsega.

Večkrat ste poudarili, da Čmak, ki je s kolom udaril po glavi vaščana in s tem sprožil konflikt, ni Rom. Kje ste bili v času incidenta?

Nisem prišla do človeka, ki ga je udaril. Videla sem, da se nekaj dogaja, še otroci so se zbrali okrog mene. Potem so pripeljali tisti lovci z avti in sem se bala, da nas bodo vse povozili, in sem šla nazaj. Igorček je poklical rešilca. Zakaj niso bili hvaležni ta malemu, ker je poklical? Ker je to naredil civil, nismo vsi Romi tega krivi.

Se spomnite ministra Dragutina Mateja, ki je razglasil, da se nikoli več ne boste vrnili v Ambrus?

Ne spomnim se ga. Bila sem razburjena, da sploh ne vem, kdo je tam bil in kaj so govorili. Ko so se drli vse sorte, da nas bodo pobili, je bila vsa družina tiho. To lahko potrdijo tudi policija in novinarji. To sta bila strah in groza. Zdaj se tudi narod boji, ker jaz tega ne bom kar tako pustila. Imam odvetnika Čeferina in jih bom tožila. Sin ima Čebularja, jaz pa Čeferina. Odvetnik pa ni takšen kot ti civili. Vpili so, da bodo otroke pobili. Milan Muhič me je klical na mobitel in grozil, da mi bo prerezal vrat in pobil otroke. Kaj bi mu lahko odgovorila? Rekla sem mu, kar ubijte nas, saj veste, kje smo. Rekel je, da bodo na enem drevesu naredili kakor križ in nanj pribili otroke.

Ste se strinjali s tem, da greste v Postojno?

Ni bilo lepo, da so naredili tako, da smo šli v Postojno. Jaz sem takoj rekla, da v Postojno ne bi šla. Rekla sem, da grem lahko za tri tedne v Kočevje k svoji sestri. A smo morali na silo vsi v Postojno, iz strahu. V avtu sem ves čas jokala. Bila sem kot begunec, to pa nisem. Sram me je bilo pred narodom … Kam so nas dali!

Najtežje pa je bilo najbrž med rušenjem?

Ta dan sem na veliko uživala tablete za srce in pomirjevala. Helexa sem vzela eno tablico pa pol. Drugače bi me bilo konec. Hčerka Jasna je prišla samo do polovice poti, ko so jo ustavili. Policisti je niso hoteli spustiti naprej. Rekla je, kaj boste naredili, če bo treba mamo peljati k zdravniku. V komi sem bila, ko sem videla, da gre streha. Nismo imeli časa, da bi stvari v hiši odnesli ven. Niti nas niso pustili zraven. Vse so zlomili, vse uničili: zlate prstane, ki mi jih je mož podaril, dve harmoniki in moževo kitaro, stare slike. Uničili ali odnesli? Ne vem. Slike so bile stare, ljudje so jih hoteli kupiti, a jaz jih nisem hotela prodati, ker sem jih imela za spomin na moža.

Ko je bil inšpektor tam, so me klicali novinarji. Ta mali mu je hotel dati slušalko. Inšpektor je rekel: kaj mi bodo novinarji, jaz ne maram novinarjev. Novinarjev niso spustili, da javnost ne bi vedela, kaj se dela. Lahko so prišli zraven, ko je bilo že vse porušeno.

Dan po rušenju sta se skozi policijsko zaporo prebijali Mihova in Mirkova družina. Tik pred ruševinami so avtomobilsko kolono ustavili policisti in začeli preverjati dokumente. Takrat ste se pojavili vi - kričali ste, naj družino pustijo živeti skupaj. Videti je bilo, kot da se vam je zmešalo …

Saj se mi je. Čutila sem, da se mi trga. Postavila sem se na cesto, roke gor, da me avto povozi - kako to, da družina ne gre domov? Meni je hudo - zato v glavi nisem več zdrava. Hočem, da je družina pri meni, da živimo na moji zemlji, ne v Postojni. Potem je prišel ta gospod.

Janez Drnovšek?

Ja. Sem bila vesela, da je prišel. Čakali smo ga na cesti. Ko je prišel do mene, je videl, kakšna revščina je. En šotorček smo postavili in smo tam dva dni ležali v polivinilu. Ko je gospod prišel, so najprej prišli pogledat Muhič, ljudje iz krajevne skupnosti, Lindič. Potem so cesto zaprli. Eden je bil tisti, ki je pri nas že jedel. Jih poznam. Ta narod sploh ni razumel, kdo je ta gospod. Niso ga upoštevali. Začeli so pljuvati, tako da je slina še v kamero priletela. Tako se ne dela … Prišla sem (v Roje), ker se je za mojo družino tako mučil. Pozorno sem ga poslušala in sem se odločila, da ga bom ubogala. Zaradi njega sem tukaj in ne zaradi strahu pred vaščani. Nikdar ne bi šla s svoje zemlje, če ne bi bilo tega gospoda.

Imate občutek, da se je za vas zavzel še kdo drug?

Gospod Aleksander Čeferin in ta gospod. Za druge ne vem, da bi se za nas borili. Kakor se je gospod boril, da nam je zabojnike pripeljal, da čez zimo preživimo, se ni nihče. Ampak se ni dalo, ker so ga ljudje hoteli živega pojesti. Jokam. Moji otroci in jaz ga upoštevamo. Mi ga imamo radi. Oni ga niso imeli. To je sramota za te ljudi, ki niso vedeli, kaj delajo.

Zakaj mislite, da se vaši družini to dogaja?

To bi bilo treba vprašati njih. Muhič mogoče nima družine in ne ve, kakšna žalost je to, ko vnukom vse uničijo. Policist Bradač - škoda, da dela za policijo. Ko smo prišli domov na svoje, je takoj poklical narod in jim to povedal. Poklical je očeta, ta pa je povedal naprej. Oni so tam doma, to so vsi sosedi. Rekli so, zaradi vodnega zajetja Globočec. A zakaj tam stojijo druge bajte? Kam teče tista gnojnica? V Globočec. Če so nam porušili hišo, zakaj jih ne bi drugim, ki jih imajo tudi na črno? Pa so videli, da smo reveži. Ali so mislili, da smo bogati? Nismo bogati. Še tisto, kar smo imeli, je zdaj šlo.

Verjamete, da se bo tem ljudem, ki so vas pregnali, to povrnilo?

Gotovo se bo. Bog ima velika palca.

Verjamete v Boga?

Seveda. Prosila sem Boga, da tega ne bi naredili. Da nas narod ne bi prišel ubit. Za otroke sem prosila.

Greste kdaj k maši?

Nisem bila, pa tudi ne bom šla - zaradi vaščanov. V Ljubljani bi šla, tam pa ne. Otroci gredo - so bili v Zagradcu.

Kakšni se vam zdijo ljudje v Rojah?

Prišli so že pogledat. Ženske so boljše, kot so bile v Zagradcu. Prinesejo hrano za otroke. Hvala bogu, pridejo nas obiskat. Vesela sem, če nas pride kdo obiskat, da vidijo, kako živimo. Pri nas je bil tudi župan iz Ivančne Gorice. Prinesel je darilo: kavo in napolitanke za otroke.

Ste jezni, ker se ni zavzemal za vas?

Ni bilo lepo. Čeprav sem ga prej volila, ga zdaj nisem. Sploh nisem šla na volitve, otrokom sem rekla, ne ga volit. Pa so otroci vseeno šli iz Postojne njega volit, ker so mislili, da bo boljše. Nazadnje pa je bilo še slabše.

Blog-Blok Korenof Lujzek

11.09.07,

Dobrodelnost, ka te kop zadene!

Slučejno sen leta po tipkah pilota moje store televizje. Stavilo se je na enen komercijalnen programi, ge me je k gledaji prtegnila ena kolegica, kera je tan na plejbek pela. No, pa sen gleja ka te zej to bo. Ob nekšen dugovezenji, pa presenečenjih za navodne lidi, keri so meli priliko spoznati nekšo vaško-lokalno super zvezdo, pa znavi dugovezenje od strašnih presenečenjih, pa ot mogočnih sponzorih, keri šürokosrčno presenečajo lidi, keri so »kao« v nekših stiskah pa pol stiskah, obupani nad pomankajon, vogajo pa tan prbližno 115 kil. Pa znavi muzika, seveda, bres toga ne gre. Te pa je prišla bole znana oseba, keri so organizerali strokovno vodeni ogled mesta. Toga nemo  komentara, ka se je vodička trüdila s podotki, pa letnicami, gost pa je kak prvošolček gleja fse drügo, samo znamenitost ga je ne zanimala. No, pa pride veki finale oddoje. Obubožano družino so strašno darežlivi sponzori, kere so zrihtali lidje, ka so si zamislili oddojo, presenetili, pa jin pomogali iz živlenske stiske. Upsa, sen reka..To pa zej bo neke. No, pa se je začelo.. Voditel je reka..družini f stiski je pomoga sponzor, keri de joj poklonja računalnik. No, to pa more biti hujda stiska, ka de jin računalnik pomoga z nevole.. No, bor do se deca špilali..Drügi sponzor de družini poklonja igračo.Bravo, sen se zdrja na glos. Če nedo meli jesti do se pač špilali, pa tak te malo pozobili na lakoto. Presenečej je ne štelo biti kunec. Prišla je teta pa prnesla bon za šolje. Ka nede pomote!! Za otroške šolje! Fsakšemi eden por!  Ojoj… Sen si misla, no lepo so jih presenetili…Naednok pa pogledni šmenta..dobili so še karte za kopaje…to pa še blo ne fse. Sledila je glovna nagroda. Bon za kekse v vrednosti neke sto evrof!!!!!!!!!!! Gda sen  se po neke desetih minutah heja smejati, pa sen se resno zamisla. Gdo se tü s koga norca dela? Za fse to bi »obubožana« družina mirno lehko šla na Karitas, pa bi totih neke 100 evrof venda dobila. Mislin, ka se gre tü za neke drügega. Neše bi rat z svojimi  dobrodelnimi idejami zaslüžja. In tak tüdi je. Moren povedati, ka sen orginalno oddojo gleja pred leti na enen nemškem programi, kak je to tan vün vidlo van rejši nemo nič guča. Prinas je pač to tak. Bogi očka je bresposelni, pa do mu zrihtali, ka de jegovi družini molar pomola kühjo, pa s trgovine do mu prnesli kloboso za pet evrof.. Upravičeno se pitan ka nej to pomeni? Smo resen tak obubožani, ka do mogli delati umotvorne TV oddoje, ka de neše dobja kilo krüha? To pa je resen sranje. Zgrabte ga! Na kunci ne ven koga nej pomilüvlen?! Umotvorne snovalce oddoje, obubožance, ali tiste ka to morejo glejati?  Povete mi!

SAMO NOVI PREDSEDNIK LAHKO KONČA ENOSTRANSKO PREDSEDOVANJE…

“Delam zgodovino”

“Sem odgovoren, sposoben povezati, ker sem si na jasnem, kaj je dobro in slabo.”

Nesreča

V nesreči letala na Tajskem 87 mrtvih

Bangkok - NV nesreči letala na tajskem turističnem otoku Phuket je umrlo 87 ljudi, med njimi tudi tujci, 43 ljudi pa je nesrečo preživelo. Na slovenskem zunanjem ministrstvu so povedali, da po doslej razpoložljivih podatkih med žrtvami ni slovenskih državljanov, da pa MZZ ostaja v stikih s tajskimi oblastmi.

 

Po besedah tajskega ministra naj bi bilo na letalu skupno 130 potnikov in članov posadke, po prvih podatkih pa so govorili o 123 potnikih in petih članih posadke.

Polovica potnikov tujih državljanov

Kaka polovica potnikov naj bi bili tujci, med drugim državljani Avstralije, Avstrije, Velike Britanije, Irske, Italije, Nizozemske, Švedske in Irana, vendar pa še vedno preverjajo identiteto mrtvih in preživelih. Po ocenah oblasti je med preživelimi 15 Tajcev in 28 tujcev.

Pristanek oteževalo močno deževje

Letalo tipa MD-82 tajskega nizkocenovnega prevoznika One-Two-Go je strmoglavilo med pristajanjem, ki sta ga spremljala močan veter in silovito deževje. Po besedah tajskih predstavnikov za civilno letalstvo je letalo zapeljalo s pristajalne steze v bližnja drevesa, pri čemer je zagorelo in se prelomilo na dvoje.

Letalo je bilo na poti iz tajske prestolnice Bangkok na Phuket, ki se nahaja na južni obali Tajske v Andamanskem morju. Nesreča se je zgodila ob 10.35 po srednjeevropskem času.

(STA, siol.net/Foto Reuters)