Durano

Moj pogled na naslednjo tematiko je bil objavljen v Šolskih razgledih leta 2004.

Šolski stereotipi pod lupo - „Renesansa“ osebnega odnosa do šolske obveznosti?

„Če si piflar, nisi naš. Si čudak in spadaš v šolo. Šola ni za nas.“

Namen mojega pisanja je poskus ponovnega in temeljitega premisleka o odnosu posameznika do vsega tistega, kar je vsebovano pod pojmom ‘šola in smisel šolanja’ ter o tem, da ljudje preprosto ne vidijo soodvisnosti lastne prihodnosti od šole. Želim vzpodbuditi k odpravi šolskih stereotipov, ki so vzročno povezane tudi s problematiko nasilja v šoli.

V današnji družbi so, na žalost, stereotipi proti konceptu ‘šola’ močnejši kot kadarkoli. Čas je, da mlade že ob vstopu v šolo poučimo o smislu šolanja, jim povemo, zakaj bodo sedeli 8 ur na klopi in poslušali neko osebo, ki govori o raznoraznih „neumnih“ rečeh, ki ga/jo morda sploh ne bodo zanimale. Sprašujem se, ali je torej potreben naši družbi preporod mišljenja o šoli, „renesansa“ osebnega stika posameznika s šolo, ki med mladini danes, na žalost, predstavlja utelešeno zlo v obliki učiteljev in šole kot take. Zaradi tega je treba razviti neko drugo obliko mišljenja in pojmovanja o šoli kot taki – treba je v njej spoznati in prepoznati resnično, neprecenljivo vrednost šole kot najboljše prijateljice. To bo mogoče le takrat, ko bo šolar spoznal, da njegova prihodnost odvisna od dokumentov o stopnji izobrazbe. Otrok dobi prve informacije od staršev, katerim otrok zaupa in verjame. Poudarjam pomembnost pravega usmerjanja staršev, ki bodo svojega otroka pripravili na zdrav in spoštljiv vstop v šolo, v kateri se bo obnašal tako, kot se obnaša do svojih najbližjih.

Med mladino obstajajo tako imenovane „nepisane resnice“ (oz. resnične laži, če mi dovolite kanček humorja) in tabuji, pogosto stlačeni v neke izraze, ki so skrajno nezaželjeni med pogovorom mladih, npr. ‘šola’, ‘pridnost’, ‘dobre ocene’, ‘branje knjig’, ’sodelovanje med poukom’, ‘marljivost’, ‘redno pisanje domačih nalog’ itd. Iz lastnih izkušenj na raznih šolah, spoznanj in stikov z mladimi lahko povem, da redkokateri šolar pozna bistvo in smisel šolanja. Nenehno si ljudje postavljajo vprašanja kot so „Čemu sedim 8 ur na klopi zaprt v neko stavbo, v kateri se dolgočasim?“ ali si pa mislijo „Le kaj mi bo šola?, „S piflarji se ne družim, ker so čudaki. V šoli so sami čudaki.“ Prav zaradi takega odnosa in mnenja ni skladnosti med tem, kar bi naj bilo „normalno“ obnašanje v šoli in med dejanskim odnosom učenca do šole. Učenci z zelo dobrimi ali najboljšimi ocenami so takoj označeni za piflarje, čudake in celo outsiderje. Ambiciozni in motivirani učenci niso vedno sprejeti med družbo sovrstnikov tako, kot bi si to zaslužili, oz. tako, kot bi si oni želeli. Velikokrat se, na žalost, naredi velika psihološka škoda na dušah teh odličnih učencev, ker iz nenehnega posmehovanja o njihovem odličnem šolskem uspehu sklepajo, da je res z njimi morda kaj hudo narobe in da se morajo „pokvariti“, da bi jih večina sprejela in da bi si priigrali nazaj spoštovanje. Prepričan sem, da je to je slika situacije v skoraj vsaki šoli. Menim, da je to skrajna absurdnost in velika škoda, ki se zagreši na račun nepoučenih posameznikov, ki ne vejo, zaradi česa mora sedeti v razredu in kaj sploh je smisel šolanja in konec koncev, zakaj šola sploh obstaja. Že to je zadosten razlog, da se učence ali doma ali v šoli čim prej pouči o odgovorih na prej postavljena vprašanja.

Stereotipne izjave tipa „Vse učitelje bi najraje takoj ustrelil.“ so zastrašujoče in šokantne, vendar je, na žalost, kar običajen stavek, katerega je sposoben izustiti marsikateri razburjen šolar (govorimo predvsem o moški agresivnosti, saj se pri ženskah grožnje in agresivnost ne razvijeta do takih skrajnosti). Ta ‘moto’ je posledica predhodnjega odstavka, na keterega se vzročno in logično navezuje. Namreč, zaradi nepoučenosti o smislu šolanja se razvije najprej dolgčas, iz dolgčasa odpor, iz odpora pa čista jeza, ki se lahko stopnjuje do nevarne točke, na kateri šolar izgubi nadzor nad sabo. Pričujoča problematika se ne tiče le nas Slovencev ampak je to globalni pojav, predvsem zahodne družbe, ki izvaja klasično šolsko poučevanje v obliki kot ga poznamo tudi pri nas. Je psihološko-pedagoške narave in dobro vemo, da so šolarji (lahko bi celo rekel: človek na sploh) pod izrednim psihološkim pritiskom sposobni zagrešiti celo umor nad „zasovraženim“ učiteljem ali šolarjem. Spomnimo se le incidentov v Združenih državah. Učenec neke osnovne šole je zabil sekiro v glavo svoje učiteljice, ker ji ni hotela zaključiti višje ocene, ko se mu je šlo za uspeh. Spomnite se tudi incidenta v isti državi, ko je dijak gimnazije (!) Columbine začel streljati v jedilnici na sošolce in učitelje. Podobna tragedija se je zgodila pred nekaj leti tudi v Nemčiji, ko je nek dijak postrelil pol zbornice in ranil nekaj šolarjev. Ugotovili so, da je pokol načrtoval že več mesecev pred tem, njegova jeza se je le stopnjevala. Po moji lastni presoji je kriva nepoučenost, slaba obveščenost o tej preprosti stvari, ki ji rečemo šola.

Tako ekstremno obnašanje omenjenih šolarjev je prav gotovo rezultat nekega dolgega procesa spreminjanja osebnosti (tudi po več let) od trenutka, ko je začel (nevede in nepoučen o smislu šole) iskati pomen svoje neuspešnosti v šoli pa vse do trenutka neobvladovanja svojih dejanj.

Ob takih tragedijah se lahko globoko zamislijo strokovnjaki pedagogi, psihologi, učitelji, starši in, seveda, učenci sami. Ljudje se potem sprašujejo „Kaj se dogaja? Zakaj prav v šoli in kako to, da se tako mlad človek nenadoma spremeni v utelešeno zlo?“ Mar nam terorja nikoli ne bo dovolj?

Po šolah se izvajajo razne akcije proti nasilju. Najpogostejše so raziskave o nasilju, katerih cilj je seveda zmanjšanje ali popolna odprava le-tega. Zelo žlahtna naloga, ki si jo zastavljamo, ampak mene skrbi že sama beseda ‘raziskava’. Z moderno računalniško raziskavo anatomije človeka še vedno zdravniki niso uspeli najti sredstva proti karcinomu, s podrobno znanstveno raziskavo še ni nobenih uspehov pri napovedovanju nastanka naravnih katastrof in po kompetentni psihoanalizi posameznika ni mogoče napovedati, ali in kdaj bo posameznik pomislil na suicidno dejanje. Iz tega lahko mirno sklepam, da nam zgolj statistične raziskave o nasilju ne bodo veliko doprinesle. Zaradi tega poudarjam vlogo razgovorov in nenehnega podučevanja o smislu delavnosti v življenju ter o tem, zakaj se splača biti tudi zmerno submisiven, priden ter ‘odličnjaški’ – tukaj bodo največjo vlogo odigrali starši in vzgojitelji v vrtcu, ki so prinašalci informacij in s tem kiparji duha ob prvih stikih otroka s svetom. Te informacije morajo biti ta prave, da se lahko karakter posameznika uravna na prav te parametre obnašanja.

Dimenzije nasilja v slovenskih šolah poznamo zelo dobro. Poznamo tudi vse možne številke, statistične podatke in smo arhivirali marsikateri lepo pobarvan grafikon o tem, kje, kako in kdaj nek učenec pljune drugega. Problem je lepo opisan, vendar pa seme nasilnega obnašanja ostaja nedotaknjen.

This entry was posted on Petek, februar 9th, 2007 at 00:43 and is filed under Razkrinkanje človekovega bistva. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.