Moje potovanje v ZDA - skozi oči Prekmurca
Meni je sleherno popotovanje v tujino prineslo košček svojstvene dragocenosti iz tiste dežele in je postal del mene. Naj vsak vsaj enkrat v življenju zapusti svoj prag in obišče sosednje pokrajine, druge dežele. Naj vsak vsaj enkrat govori s tujcem in se z njimi nasmeje. Naj vsak vsaj enkrat poskusi tujo hrano, okusi tujo pijačo.
Najpomembneje pa je: Naj se vsak vrne srečno domov.
Naj torej začnem s svojo zgodbo, ki sem jo doživel niti ne tako daljnega leta 1995, ko sem dopolnil dolgo pričakovano „punoletnost“ in nekako s ponosom začel gledati na ta že tako ali tako enigmatični svet. Vedno sem imel svoje predstave, imel sem svoje predsodke, svoje ideale, svojo utopijo.
A sedaj je bilo vse drugače. O „velkoj“ Ameriki sem že kot otrok veliko sanjaril: kako lepo mora biti tam, kako veličastno je v „deželi svobodnih in pogumnih“ (The land of the free and the home of the brave, kot pravi zaključna misel ameriške himne), na grudi kavbojcev in Indijancev ter nenazadnje tudi kaj vse se tam mora dogajati, kar sem kot naiven mladi televizijski gledalec kot nalašč dobil servirano za ‘očesno pašo’, če mi dovolite eno namerno ‘mutacijo’ na račun slovenske metaforike. „Uvači ne be mogle posnete komedije Kevin sam doma pa drüjgeh akcijskih filmof, če nebi bijla žijva istina“, sem si mislil s takratno domačo, murskosoboško pametjo.
Rojstnodnevno presenečenje tistega srečnega novembra leta 1995 je bilo na prvi pogled skromno: majhen kos papirja z nekimi brezveznimi številkami. A glej, ko sem si stvarco podrobneje ogledal, sta me kot strela z jasnega udarili besedi NEW YORK. Taaaao!
Na letalu je vroče, kurijo kot za stavo. „Pilaota, ne dregajta hostese, ka se KOKpit še ger vužge“, sem premišljeval, ko so me obenem v ušesih žgečkale slušalke, skozi katere je prihajal zvok prave kmečke ameriške kantri (country) glasbe… Manjkal mi je le še kavbojski klobuk, par škornjev z ostrogami in debilna faca George Busha, pa bi bil pripravljen na vstop v obljubljeno deželo – USA. Brez kontrole seveda.
Koliko sem bral in slišal pred potovanjem, mi je bilo nekako čudno, kako je to možno, da ima Amerika največ kriminala na svetu, obenem pa se ima za deželo sanj za revne in ubožne. Za dom demokracije in pravice. Ali kot pravi napis iz soneta ameriške pisateljice Emma Lazarus na Kipu svobode:„ Send these, the homeless, tempest-tost, to me; I lift my lamp beside the golden door!“. To sporočilo ‘Gospe Svobode’ pomeni, da naj pošljemo izgubljene duše, brezdomce v njeno k njej, kjer jim bo dvignila svetilko poleg zlatih vrat (pa jih tresnola v glavao). Ma kaki. Ja, kdo pa jim bo pa plačal letalsko? Bogati stric iz Nemčije, ki je še Gorenjcu ‘škrtlave’? Ali pa morda Rdeči Križ, katerega vodstvo je bilo pred kratkim odstavljeno in obsojeno goljufije? Prekmurci, a se nam splača iti s trebuhom za kruhom? Je vredno tveganja? Ja, striček Grm (Bush) bi se nam že radodarno smehljal, za hrbtom pa držal pendrek za vsak slučaj.
No, bilo je pravzaprav sredi decembra in karta je bila seveda kupljena po polovični ceni, ampak ne bi sedaj o tem, ker mi gre narahlo na smeh – glavno, da je ta prava karta! Ampak ostanimo še malo resni… (ja, pa še kakšna glasbena želja). Torej, jaz in mesto. Sredi zime. Na drugi strani luže. Opa, rahla panika. Zagledam debelega moškega, oblečenega v še debelejšo bundo belordeče barve, z debelo kapuco debelih barv, dolgo debelo belo brado in me je kot prvi pozdravil s tremi enakimi nerazumljivimi besedami: HO, HO, HOOO! Jaz pa njemu nazaj HA, HA, HAAA! To, sem si mislil, stari me je spravil v smeh. Dan je bil rešen.
Med svojim tamkajšnjim obiskom sem obiskal danes zrušena dvojčka, stavbi Svetovne trgovine WTC, . Skup sta pasala kot ‘rit pa lače’. Le eden je bil navoščljiv na drugega, ker je bil s 527 metri za eno nadstropje mogočnejši. Dupliško horny, bi lahko rekli. LoL. S smehom sem se odpravil do Centralnega parka, kjer so se ljudje drsali. V večernih urah sem si ogledal NBA tekmo med New York Dokolenkami in Washington Metki. Zmaga Kratkohlačnikov. Ljudje v pokritem stadionu Madison Square Garden pravzaprav hodijo tja zaradi žrenja hot dgogov in hamburgerjev, prinešenih iz vgrajenih škotskih restavracij (točno, mislim na McDonald’s).
Prenočeval in zajtrkovall sem v sosednji zvezni državi New Jersey v nekem motelu, iz katerega je štrlela zadnja polovica avtomobilske legende Chevrolet kabrioleta, ki je krasil vhod. Od samega Manhattna (otoček, na kateri se nahaja mesto NY) smo bili oddaljeni enih 35 minut vožnje, med katero nas je zabaval naš šofer Randy. Spet mi je šlo na smeh, ker sem se spomnil, kaj pomeni beseda ‘randy’.
Veste, ljudje smo si baje podobni, pravijo. Hm. Ne bi rekel. Včasih še soseda ne moremo prenašati, ne pa da bi si še ves svet bil podoben. Medtem ko sem s kamero, obešeno na vrat, bluzil po asfaltni džungli, sem obenem opazoval mimoidoče in jih primerjal s Prekmurci. Hm in še enkrat hm. Zdeli so se mi kot roboti, nekako izumetničeni, kot da bi bili vsi nekakšni Jim Carreyi, Samuel L. Jacksoni in Jackie Chani. In jaz, en ‘Geza’ med njimi. Začel sem se malo ‘zezati’ in si mrmrati Kreslinove Spominčice, a nekako nisem mogel, ne da bi začutil žabo v grlu. Ni šlo skupaj. Stekleni in betonski velikani, klošarji v kartonastih škatlah, 21 miljonska gneča, brzina trum, hrup motorjev, sirene rešilcev in policije, nadležni hohohoji, wazapmadafakaji reperjev in podobni glasovi enostavno niso šli skupaj z dobro znanim, prijetnim, umirjenim, domačim, po kruhu dišečim, ljubeznivim, prekmurskim zvokom Spominčic. Ugotovil sem, da nimam kaj tam iskati. Ne spadam v tak svet. Bil sem razočaran. Ugotovil sem, da v tej kavbojski deželi ni nič takšnega, kar bi me začaralo, da ostanem dlje kot le nekaj dni. Imel sem domotožje. Nahajal sem se v verjetno najbolj varovanem velemestu na svetu, a kaj, ko to ni bil dom!
S kapljico solze veselja in žalosti sem prestopil prag njujorškega letališča proti domu, proti štorkljam.