Kako gledam na svet
Na svet gledam z odprtimi očmi, z vsemi ušesi in z zdravo pametjo. Na svet gledam tudi z jezikom. Naučil sem se, da se človek zlahka opeče na jeziku, če ga preveč stegne. In če ga uporabi po nepotrebnem.
Velikokrat naletim tudi na slepe oči, gluha ušesa ali pokvarjen jezik. Kadar govorim s starejšim, napnem ušesa in molčim, kajti molk je zlato. Kadar govorim z mlajšim, pa se mi smeje srce, ker smem prenesti modro misel na mlad cvet radovednosti. Ko slišim zloben jezik, se raje obrnem vstran in me je sram tega človeka. Resnice o svojih napakah ljudje velikokrat nočejo slišati, ker resnica boli. Tudi meni je hudo. Mnoge zanima le, kako naj nekoga spravijo na slab glas, da jim bo lažje pri srcu, ker mislijo, da se s tem maščujejo. Vendar ima laž kratke noge. Naškoditi drugemu. Zakaj? Naj vsak pometa pred svojim pragom. Zloba ne pozna meja, je brezmejna neumnost in človeška prirojena zmotljivost. Se ljudje ne bojimo biti zlobni, ker računamo na božje odpuščanje? Ali na odpuščanje prizadetega? Če je to res, je potem to najbolj zahrbtno izkoriščanje dobrega v slabe nakane kar si lahko izmislijo človeški možgani.
V teh vrsticah je opisana tudi moja življenjska pot izkušenj smeha in solz. Ta stran bi bila prazna, če jih sam ne bi doživel. Upam, da bo med bralci karseda veliko enako čutečih ali vsaj podobno mislečih.
Kadar sem sedel v šoli, mi je šlo včasih pri enem ušesu noter, pri drugem ven. Včasih smo imeli zavezana usta, včasih smo sedeli na ušesih, večkrat so nam mogli zamašiti usta. Simpatijo smo najprej ošinili z očmi, nato pa smo jo dobesedno prebadali z očmi. Kaj pa odnos Učitelj-Učenec? Ali naj rečem Učitelj-učenec? Mladim je treba najprej odpreti oči in ušesa, jih prebuditi iz sanjaštva in jih postaviti pred dejstva življenja. Z medenimi usti se ne pride daleč, saj večkrat prekoračimo dovoljeno mejo. Več spoštovanja do otrok prosim, kajti pretirana hierarhičnost mlado dušo hitro pokvari in si v njem naredi lastno podobo. To je pa kršenje kodeksa tabule raze. Otrok je kot nepopisan list papirja, na katerega moramo pisati zelo previdno, z lahkim tonom, nasmejanimi očmi, veliko vloženega srca in vsaj kančkom zdrave pameti. Le tako bodo naši brstiči cveteli v svetlo prihodnost. Prijazna beseda se povrne s tisoči prijaznih besed. Vendar to ni vedno tako. Otroški jeziček ni vedno čist. Je pa iskren. Pravijo, da resnico govore le pijanci in otroci. To je skoraj vedno res. Da bi bile besede z otroškega jezička odraslemu neboleče, morata za to poskrbeti le dva izmed šestih miljard ljudi, koliko nas šteje trenutno na modrem planetu. To sta starša. Zanemarjen ali odsoten stariš popacka otrokov nepopisan list papirja. Packa ostane za vedno. Packe se bodo nabirale. Če se ne bodo hitro odpravljale, bodo trpeli tudi še tako prijazni učitelji in soljudje.
Na svetu se dogaja veliko dobrega, vendar še več slabega. Pred to resnico si zatiskamo oči, včasih si vanj celo mečemo pesek. Človek je pač zmotljiv, Errare humanum est, beseda Oprosti pa nam gre zelo težko z jezika. Dobrega in pogumnega srca je le tisti, ki je vedno znova zmožen reči Oprosti. Oko vara, zato dobrega človeka spoznamo šele s časom. Tudi dejanja varajo. Celo ljubezen nas lahko izda. Ljubezen nas lahko uniči. Ni le povezujoča, ampak tudi uničujoča sila. Človek je prežet s celo paleto čustev. Pogosto se razvijejo močna čustva do neke osebe, ki nam je blizu, najine misli so eno, a na koncu spoznamo, da ta oseba misli drugače in nas je vlekla za nos. Čustva so kot droga – več ga imaš, globlje padaš in več tvegaš.
Na tem svetu ni nič enako. To je večno dejstvo, aksiom, splošna resnica. Tudi bitja so različna. Ljudje smo različni. Različno se rojevamo, različno umiramo. In različno živimo – tega dejstva premnogi ne sprejemajo. Celo obtožujejo in obsojajo po nepravičnem. Kdo jim je dal pravico soditi? Če sodiš drugemu, ti bo sojeno, je rekel nekdo z imenom Iesus. Božji sin ali ne, njegova izjava drži kot pribito. Beseda je močnejša od orožja. Beseda seže do srca. Pravijo, da beseda iz srca seže do srca, beseda z jezika pa samo do ušes. Različnost je dar naravnih zakonov. Različnost ni nič drugega kot mavrica s spektrom neštetih barv. Zato odprtih rok sprejemam ne samo belo ampak tudi črno, rumeno in rdečo barvo. Rasizem? Antisemitizem? Ne! Človeka ne sodi po zunanjosti, ampak po notranjosti. Po dobrih dejanjih. Po zmožnosti odpuščanja napak. Notranjost človeka je pravtako raznolika. Ne obsojaj drugače usmerjenega od sebe. Ne obsojaj orientacije ljudi, ker se boš izgubil. Obsojanje spolne orientacije? Ne! Z zanikanjem drugačnih zanikamo samega sebe, zanikamo človeka, zanikamo sebe kot obstoječega v vseh možnih oblikah. Občutek sramu in ponižanja obstaja zato, da nas razvežeta. Ne! Reči moramo Ne. Nič nas ne sme razvezati. Naj nas vodi le čisto srce in naj nas napačna čustva nikakor ne slepijo. Ljubezen naj nas poveže. Sočloveštvo, življenje naj nas poveže. Strah pred sramoto obstaja zato, da bi to ljubezen razvezal. Med ljudmi se to na žalost dogaja. Marsikdo se z usti smeje, v srcu pa joče zaradi tistih, ki bi zgoraj odgovorili pritrdilno. Takim je bilo krivo sojeno zaradi svoje orientacije, zaradi barve, prepričanja ali preprosto zaradi slepote tistega, ki obsoja. Tudi te človeške zmotljivosti se sramujem. Jaz je nimam, zakaj jo imajo drugi? Ta napaka se pa da vendar odpraviti. Obstaja torej zdravilo, ki nas bo odrešilo napak? Da. Postavitev na tla. Pogovor s tistim, ki ve. Ljubezen do bližnjega. Lepa beseda. Strpnost in potrpežljivost. Razmislek. Ozdraviti tiste, ki zlobno mislijo in ohraniti spoštovanje in dostojanstvo sleherne duše tega sveta. Jin in jang. Dan in noč. Večni boj. Dum spiro, spero. Dokler diham, upam.