Holy shit ali kako se je bog ustrašil »dawkinstva«
februar 1st, 2008S to kolumno ne nameravam nikogar prizadeti. Imam le resne pomisleke glede nekaterih stvari, za katere smatram, da predstavljajo velik svetovni problem. Zato bom razmišljal naglas.
Prvi del naslova je za razumeti v dobesednem in prenesenem pomenu. To je bila namreč besedna zveza, s katero je marsikateri posameznik izrazil svoj šok na dan 11.9.2001. Táko stališče nimajo samo ateisti, sekularni humanisti, ampak predvsem t.i. antiteisti (t.j. ljudje, ki bi se najraje znebili fenomena religije, ki po njihovo »zastruplja vse pore družbenega življenja po svetu«; glej npr. knjigo C. Hitchens: »God Is Not Great – How Religion Poisons Everything«).
Edini citat iz nekega bronastodobnega kolaža moralno sprevrženih zgodb v tem prispevku bo tale:
[…] 27 Te moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi jim jaz zakraljeval, pa pripeljite sèm in jih pobijte pred menoj.‹«
Jezus,
Evangelij po Luku 19,11-27
Šokirani? Tudi nekaj obiskovalcev, ki so se udeležili torkove »vesele šole« v Pokrajinski in študijski knjižnici M. Sobota na temo »Ali se cerkev mora otresti papeštva?«, je za trenutek obnemelo in pordelo zatem, ko smo citirali zgornjo izjavo dozdevno najbolj moralnega človeškega lika v vsej »zahodni« kulturni zgodovini. Niti predavatelja - protestantska teologa Leon Hribar in Peter Novak - nista vedela, da je vzeta iz Prilike o desetih minah. »Saj smo pa vendar vsi božji otroci«, je bilo rečeno. Bilo je zares nenavadno kaj takega slišati iz ust priletnega, modrosti polnega človeka. Zamenjajmo samo eno besedo in bomo videli učinek: Saj smo pa vendar vsi Alahovi otroci. Saj smo pa vendar Baalovi otroci. Saj smo pa vsi Zevsovi otroci. Saj smo pa vendar vsi Perunovi otroci. Saj res, kako smo pa lahko mi, božji otroci, narejeni po božji podobi? Mnogo ljudi namreč pozablja, da imamo kar nekaj zakrnelih organov, ki so ostanki naših primitivnih živalskih prednikov iz pradavnine: koksiks (lat. coccyx) oz. rep, s katerim se rodi mnogo dojenčkov; slepič (lat. appendix), v katerem se nahajajo encimi za razgradnjo celuloze, s čimer so se prehranjevali naši nižji kosmati predniki; tretjo veko (lat. plica semilunaris), ki je ščitila naše v vodi živeče prednike; mišice v uhlju, s katerimi komaj še migamo; pilomotorični refleks, ki povzroča sršenje dlake (nekoč mehanizem samoobrambe pri kompletno dlakavih prednikih); in psevdogeni, ki so imeli funkcijo izdelovanja vitamina C. Po vsem naštetem lahko zaključimo, da ima bog rep, je pokrit z debelo plastjo dlak, miga z ušesi, gleda pod vodo in mu je všeč celuloza (katero je kasneje morda spremenil v neko knjigo).
Večina vernikov v bistvu ne ve, v kaj verjame, oziroma verjamejo, da verjamejo. Drugi spet verjamejo v vero, saj verjamejo, da je to nekaj dobrega. Mnogi so tiho, saj si zaradi tabuiziranega, a hkrati tudi totalitarnega statusa religije ne upajo biti kritični ali se sploh oglasiti. Menim, da iz tega razloga občinstvo v času za vprašanja ni črhnilo niti besedice, kaj šele, da bi kaj vprašali. Dva ali trije so si vendarle upali postaviti neko nedolžno vprašanje, ostali pa so molčali. To je vendar žalostno. Sodeč po reakcijah na predavateljevo nesposobnost, da bi oponiral ali zatrl katerega koli od mojih trditev ali argumentov, mi je seveda dalo vedeti, da je večinski del poslušalstva bil na mojem bregu racionalnosti, za kar sem bil vesel, da Prekmurci nismo vsi kimajoče lutke. Velika večina vernikov očitno ne pozna splošno, kaj šele podrobnejšo vsebino osnovnega čtiva, katerega miti in legende so nastale v bronasti dobi in vernikom v imenu nekega fabriciranega boga v t.i. Stari Zavezi (SZ) zagovarjajo in opravičujejo sistematični genocid, sovraštvo do žensk, posilstvo, usmrtitev gejev, lezbijk, otrok, žensk, ne-Židov, zoofilov, prerokovalcev, malikovalcev, lažnih prerokov, nevernikov, razdevičenih žensk pred poroko, delavcev na sabat in druge popolnoma nedolžne ljudi. Tak bog je megalomanski diktator, piše Dawkins.
Naj samo omenim pogost ugovor teistov, da Jezus SZ obrne na glavo. Temu ni tako. Jezus ne razveže, temveč dopolnjuje SZ. Kakor koli že hočejo teologi interpretirati pomen glagola »dopolnjevati«, je vseeno jasno, da Jezus SZ sploh ne zanika ali obsodi. Še več: v Novi zavezi (NZ) ljudje ne samo, da morajo trpeti zaradi izvirnega greha medtem, ko so še živi. Po smrti se prava zabava šele začne: vsi zgoraj našteti in boga boječi otroci pri verouku doživljajo prave travme, ko jim vtepajo v glavo, da bodo zaradi banalnosti in idiotskih trivialnosti vrženi v pekel, kjer se bodo cvrli v agoniji do konca časa. Če primerjamo to situacijo z eno od »osi zla«, namreč Severno Korejo, ugotavljamo, da morajo državljani te države vse življenje častiti predsednika, ki je v bistvu že kar nekaj let mrtev (oblast je medtem prevzel njegov brat, a nima statusa vsemogočnega voditelja) – gre za nekrokracijo, mavzokracijo ali, če hočete, tanatokracijo (in so, takorekoč, le korak vstran od neke oblike severnokorejske troedinosti). In vendar: v diktaturi S. Koreje se človek s smrtjo vsaj reši muk, s premilim Jezusom pa se muk ne moremo rešiti niti s smrtjo, saj se takrat prava zabava šele začne.
Društvo ZVEŠ je torej poskusilo organizirati dve predavanji, a brez večjega uspeha: eno sem že omenil, drugo pa je nosilo naslov »Ali se ateizem mora otresti dawkinstva?«. Motilo me je veliko stvari. Prvič: porazna pripravljenost in grozna razgledanost predavateljev – z malo domišljije bi jih vsakdo lahko argumentativno negiral in jih pripeljal do protislovja s samim seboj, kar je meni uspevalo vsakič, ko sem odprl usta. Na eni mizi v kotu so bile razstavljene neke duhovne in psevdoznanstvene knjige, za katere prav nobeden ni izkazal zanimanja. Enostranska vsebina teh knjig dokazuje ignorantno zaverovanost vase, v kup v usnje vezane celuloze, ignoranco, naivnost in aroganco do poslušalcev, nevernih ali drugače vernih pa navsezadnje tudi do same trdne znanosti. Precej nizek udarec je tudi sam naslov predavanja (»Ali se mora ateizem otresti dawkinstva?«), saj je to v bistvu precej arogantno sporočilo vsem tistim, katerim znanstvena metoda, dokazi in razumsko razmišljanje nekaj pomenijo. Prej bi se ljudje morali rešiti zablod religij, saj je to edina stvar, v imenu katere ljudje lahko počno kar se jim zahoče, kakor trdi Christopher Hitchens. Smerdjakov se v »Bratih Karamazovih« sprašuje, ali bi bilo vse dovoljeno, če bog ne bi obstajal. Pravzaprav se je motil. Pravilna trditev se mora glasiti (upoštevaje dejstva iz preteklosti in aktualnih svetovnih dogodkov): če bog obstaja, je vse dovoljeno. Zelo naivna je bila tudi retorična tehnika, s katero so predavatelji hoteli občinstvo prepričati s precej kritičnimi citati štirih večjih imen do Dawkinsovega »Boga kot zablode«. To so: Francis Collins, Michael Ruse, Alister McGrath in Stephen Jay Gould. Predavatelj je trdil, da so to ateisti in materialisti, a temu ni tako. Collins je globoko veren, saj ga je prepričal C.S. Lewis s svojo »versko« znanostjo (predvsem knjiga »Mere Christianity«), nato pa je od zagovarjanja darvinizma prestopil na drugi breg in izdal knjigo »The Language of God«; Ruse je pravtako veren človek, čeprav nekoč ateist, katerega pa je v vero potegnil sam oče »kreacionima« (pogleda, da je ves kozmos in življenje ustvaril bog iz niča, da je Zemlja stara 6000 let, da smo ljudje živeli skupaj z dinozavri in da so fosili pravzaprav nastavljeni od boga, da testira našo vero) oz. samooklicane znanstvene struje »Inteligentnega načrta« (pogleda, ki je nadgradnja kreacionizma, da so biološka bitja preveč kompleksna, da bi lahko nastala zgolj s procesom evolucije z naravnim izborom – glej npr. Michael Behe: »Darwin’s Black Box«). To je bil Phillip Johnson, ki poleg tega še veruje v teorijo zarote, da v bistvu virus HIV ni vzrok za bolezen AIDS. S tako retoriko zagovarja stališče RKC, da v afriških državah pridigajo o vzdržnosti pred kontracepcijo, medtem ko isti ljudje masovno umirajo zaradi te najstrašnejše spolne bolezni. Krščanska ljubezen pa taka. Taista RKC je prenehala tudi s financiranjem Amnesty International potem, ko se je pri Amnestiji odločili podpreti splav posiljenih žensk. K temu je pripomogel tudi gospod Ratzinger, kateremu so pred kratkim študentje in profesorji rimske univerze
La Sapienza prepovedali predavati, saj je leta 1990 javno podprl inkvizicijske procese proti Galileju. Nadalje, McGrath je oxfordski teolog, po izobrazbi kemik, ki se ima za objektivnega, vernega znanstvenika (je kdo opazil oksimoron?) in je najostrejši božji buldog, ki grize Dawkinsa (npr.v knjigi «The Dawkins Delusion?«). Gould je bil vsaj agnostik in tudi on je podlegel subjektivizmu kot ostali trije: teistom je namreč ustvaril filozofsko varno polje, t.i. non-overlapping magisteria (NOMA oz. dva področja, ki se ne pokrivata).
Najbolj me je v oči zbodlo dejstvo, da so predavatelji izkrivili nekaj Dawkinsovih trditev in ga citirali le tam, kjer so ga hoteli. Bilo nam je rečeno, da Dawkins v svojih argumentacijah uporablja enak način dokazovanja kot to počno kreacionisti. Namreč, da smo biološka bitja tako kompleksni, da je zelo malo verjetno, da bi lahko nastali brez božje intervencije. To naj bi dokazovala npr. kompleksnost oči, delovanje rotorja pri nekaterih bakterijah in kompleksnost procesa strjevanja krvi. Po mnenju predavatelja naj bi iz te premise sledila tudi Dawkinsova trditev: bog je izredno kompleksno bitje in zaradi tega je zelo neverjeten. Vendar pa se ne pustimo kar tako ujeti v to past. Dawkins je nekaj vrstic za tem zapisal, da se v naravi vsaka oblika kompleksnosti nujno pojavi zelo pozno. In če bi naj bil bog začetek vsega (alfa in omega), kar obstaja, nikakor ni mogel biti kompleksen.
Teist se bo zatorej vprašal: če ne bog, kdo nam bo potem dal moralo? Moj odgovor je tak: ker je bog produkt človeške fantazije in strahu pred neznanim (naravni fenomeni), smo boga ustvarili mi in smo torej vir morale ljudje sami. Sveti teksti so bili spisani za in od ljudi, ki so živeli v takratnih razmerah. V 21. stoletju bronastodobni miti nimajo več kaj iskati, lasti si jih le multinacionaka RKC za ohranjanje lastne moči. Kdor bere tudi evolucijsko psihologijo in metaštudije o altruizmu v naravi, bo vedel, da so nam osnovni moralni moduli vrojeni. Če ne bi imeli osnovnega čuta za moralno oz. solidarno obnašanje, nas danes več ne bi bilo. Frans de Waal in drugi primatologi so dokazali, da obstajajo med primati (npr. šimpanzi) enaki vzorci moralnega oz. nemoralnega obnašanja kot pri človeku (nesebična pomoč, nega, solidarnost, prevara, kraja, ljubosumje itd.). Ni res, da morala izhaja iz Biblije. Prvič, zaradi zgoraj naštetih grozodejstev; drugič: saj pa nihče npr. pred Mojzesom in desetimi božjimi zapovedmi ni mislil, da so ubijanje, kraja, laganje, posilstvo dobra in zaželjena dejanja.
Zakaj so ateizem, sekularni humanizem, antiteizem boljši od teizma oz. religije oz. teokracije oz. nebeške diktature, proti kateri si nihče zgolj iz »spoštovanja« do samooklicanega »svetega« ne upa nič reči? Kdor zagovarja verski relativizem, ne pozna osnov zgodovine in ne pozna trenutne dejanske situacije, katere en košček sem opisoval malo višje. Koga to ni prepričalo, si naj ogleda predavanja Dawkinsa, Harrisa, Hitchensa ali Dennetta na straneh Youtube ali Video.google. Apologetična drža je samoponižanje človekove razumske, racionalne zmožnosti razmišljati ideološko neobremenjeno in opravičilni listek teroristom. Nikomur ni všeč versko ustrahovanje nedolžnih ljudi, predvsem otrok; nikomur ni všeč, da se ljudje zaletavajo v nebotičnike v veri, da dobijo 72 devic; nikomur ni všeč, da bi nezveste žene ubijali s kamenjanjem ali obešanjem (nezvestega moškega pa ne); nihče ne mara pohabljenja svojih spolnih organov, ker si to bog želi; nikomur ni všeč krvava zgodovina (morilsko pokristjanjevanje, sveta inkvizicija, antisemitizem). Pa še to: nikakor ne gre v takih primerih za uporabo vere kot orodja oz. za manipulacijo vere, saj v vseh svetih spisih jasno piše, kaj je treba v določenih situacijah narediti. Kdor je razumel mojo kolumno, se ozira po svetu in pozna vsaj nekaj vsebine teh tekstov, mu/ji bo postalo takoj jasno, da gre za dobesedno razumevanje teh tekstov. Verski relativizem je v luči teh in še drugih nečloveških dejanj že passé. Gre za zavestno in direktno kršenje deklaracije o človekovih pravicah.