Tadej Buzeti

Obsežna paleta študentskih ugodnosti v Sloveniji, ki ostaja neizkoriščena, naše študente uvršča v rang tistih, ki na pladnju puščajo hrano. In če je tako, mora nekdo prevzeti odgovornost. 

Ko je ob lanskoletnem prvem manifestu gruča dijakov in študentov na Črno sredo zasedla ter v zadovoljivem številu zapolnila Kongresni trg, je tudi največjemu laiku postalo jasno, da število študentov, ki jih ni bilo veliko, in število dijakov, ki jih je bilo veliko, ni prišlo protestirat, ampak igrat ovce, ki so se v prvi vrsti prišle zabavat. Sesat mleko, ki je v danem trenutku teklo. In če je drug shod pokvarilo vreme, pa so tisti, ki so prišli protestirat, resnično protestirali, lahko rečemo, da je število tistih, ki spremljajo dogajanje okrog Študentske organizacije, bore majhno. Majhno seveda v luči več kot devetdeset tisoč tistih študentskih glav, ki bi načeloma morale vedeti, kaj, od koga in zakaj lahko nekaj dobijo. Če po ugodnejših cenah, še toliko bolj. Čeprav ni zdravo, niti logično, kakorkoli povezovati protestov z zabavo, ker osnovna nota ali sporočilo namena izgubi pomen, pa se v odzivnosti na poziv tvojih kaže pripadnost in zainteresiranost tistega, ki mu imaš nekaj ponuditi.

Deli in vladaj, je načelo, ki se v politiki ponavadi oprime ljudstva, četudi ne prepričanega, da je dobilo dovolj. Narod je pač zadovoljen z vsem, kar mu je ponujeno pod ceno ali dostopno brezplačno. Toda izgleda, da slovenske študente trnek z vabo, imenovan študentske ugodnosti, ne privabi kaj prida. Pogled na izkoriščenost velikih drobtinic, ki so ponujene študentom, je zato toliko bolj paradoksalen situaciji, ki jo lahko doživimo v politični. Da je rak rana študentske politike, ki se zajeda v nepoznavanju poznavanja le-te s strani študentov, načeloma primorana eksistirati tudi če študentski funkcionarji preprečijo še tako skrajne ukrepe države, da odvzame velik del finančne pogače študentskim organizacijam, in s tem številne ugodnosti študentom, s tega vidika niti ni presenetljiva. Odpira se le vprašanje, kaj je narobe s tistimi, ki imajo pladenj s hrano, pa ga ne pojejo. Odgovor je sila preprost. Če jim ga ne pokažeš, bo ostal tam, kjer je bil. In neizkoriščen seveda. Ne gre le za kompleksno situacijo, ki nastane ob tem, ko nekdo nekomu lahko nekaj ponudi, ampak gre v prvi vrsti zato, kako mu ponujeno predstavi. Ob tem ni važno, kdo igra nogomet, hodi v savno, na bazen, salso, jogo ali karkoli že, važno je to, ali ve zato, da mu je ponujena možnost cenovnega popusta. Toda izgleda, da je ugodnejša kapljica na kakšni od mega pustovanj, brucovanj in ostalih študentskih rompompomov tudi pri slovenskih študentih veliko bolj privlačnejša. Pa odgovornost? Študentski politiki bodo morali očitno uvesti še popust na brezplačen seks. Toda kdo bo potem odgovoren komu? 

(Študent, marec 07)

Saša Albreht, predsednica Študentske organizacije Slovenije, očitno ne razume poslanstva novinarjev. To ne dokazuje samo pričujoči odgovor - zanimivo, pri posredovanju tega maila je namesto svoji predstavnici za odnose z javnostjo, mail po pomoti posredovala meni, ampak tudi njeni javni nastopi, kjer v njenih odgovorih ne pove tako rekoč nič. Njen mandat se sicer izteče junija letos.