Tadej Buzeti

Obsežna paleta študentskih ugodnosti v Sloveniji, ki ostaja neizkoriščena, naše študente uvršča v rang tistih, ki na pladnju puščajo hrano. In če je tako, mora nekdo prevzeti odgovornost. 

Ko je ob lanskoletnem prvem manifestu gruča dijakov in študentov na Črno sredo zasedla ter v zadovoljivem številu zapolnila Kongresni trg, je tudi največjemu laiku postalo jasno, da število študentov, ki jih ni bilo veliko, in število dijakov, ki jih je bilo veliko, ni prišlo protestirat, ampak igrat ovce, ki so se v prvi vrsti prišle zabavat. Sesat mleko, ki je v danem trenutku teklo. In če je drug shod pokvarilo vreme, pa so tisti, ki so prišli protestirat, resnično protestirali, lahko rečemo, da je število tistih, ki spremljajo dogajanje okrog Študentske organizacije, bore majhno. Majhno seveda v luči več kot devetdeset tisoč tistih študentskih glav, ki bi načeloma morale vedeti, kaj, od koga in zakaj lahko nekaj dobijo. Če po ugodnejših cenah, še toliko bolj. Čeprav ni zdravo, niti logično, kakorkoli povezovati protestov z zabavo, ker osnovna nota ali sporočilo namena izgubi pomen, pa se v odzivnosti na poziv tvojih kaže pripadnost in zainteresiranost tistega, ki mu imaš nekaj ponuditi.

Deli in vladaj, je načelo, ki se v politiki ponavadi oprime ljudstva, četudi ne prepričanega, da je dobilo dovolj. Narod je pač zadovoljen z vsem, kar mu je ponujeno pod ceno ali dostopno brezplačno. Toda izgleda, da slovenske študente trnek z vabo, imenovan študentske ugodnosti, ne privabi kaj prida. Pogled na izkoriščenost velikih drobtinic, ki so ponujene študentom, je zato toliko bolj paradoksalen situaciji, ki jo lahko doživimo v politični. Da je rak rana študentske politike, ki se zajeda v nepoznavanju poznavanja le-te s strani študentov, načeloma primorana eksistirati tudi če študentski funkcionarji preprečijo še tako skrajne ukrepe države, da odvzame velik del finančne pogače študentskim organizacijam, in s tem številne ugodnosti študentom, s tega vidika niti ni presenetljiva. Odpira se le vprašanje, kaj je narobe s tistimi, ki imajo pladenj s hrano, pa ga ne pojejo. Odgovor je sila preprost. Če jim ga ne pokažeš, bo ostal tam, kjer je bil. In neizkoriščen seveda. Ne gre le za kompleksno situacijo, ki nastane ob tem, ko nekdo nekomu lahko nekaj ponudi, ampak gre v prvi vrsti zato, kako mu ponujeno predstavi. Ob tem ni važno, kdo igra nogomet, hodi v savno, na bazen, salso, jogo ali karkoli že, važno je to, ali ve zato, da mu je ponujena možnost cenovnega popusta. Toda izgleda, da je ugodnejša kapljica na kakšni od mega pustovanj, brucovanj in ostalih študentskih rompompomov tudi pri slovenskih študentih veliko bolj privlačnejša. Pa odgovornost? Študentski politiki bodo morali očitno uvesti še popust na brezplačen seks. Toda kdo bo potem odgovoren komu? 

(Študent, marec 07)

Saša Albreht, predsednica Študentske organizacije Slovenije, očitno ne razume poslanstva novinarjev. To ne dokazuje samo pričujoči odgovor - zanimivo, pri posredovanju tega maila je namesto svoji predstavnici za odnose z javnostjo, mail po pomoti posredovala meni, ampak tudi njeni javni nastopi, kjer v njenih odgovorih ne pove tako rekoč nič. Njen mandat se sicer izteče junija letos.

Poltretje leto od vstopa deželice pod Alpami v evropsko skupnost večina ocenjuje kot uspešno. Toda smo sposobni prijahati do svetilnika? 

Odkar je Slovenija vstopila v Evropsko Unijo (EU) kot združeno deželo tistih, ki strmijo za napredkom, postaja gonilo vsesplošnega razvoja tudi aktivnejše iskanje zaposlitve. In čeprav je trenutna vlada po besedah premierja podedovala katastrofalno gospodarsko stanje prejšnje vlade, lahko ugotovimo, da vztrajno retrospektivno natolcevanje zaljubljenega premierja ne odraža prave slike, ki jo zrcalimo v Evropi.  Program ukrepov, ki jih narekuje Aktivna politika zaposlovanja (APZ), naravnanih na doseganje ciljev Lizbonske strategije ter optimalno implementacijo Evropske strategije zaposlovanja, je zelo širok, in kot tak v Sloveniji, ki se je, in se še spopada s problemom brezposelnosti (predvsem iskanjem prve zaposlitve), zelo pomemben. Pri tem pa seveda ne gre samo za splošno zmanjševanje brezposelnosti, ampak tudi za (prevelike) razlike med regijami, ki nastajajo v Sloveniji. Ukrepi, ki se izvajajo, so dobrodošli. Jasno. A še vedno na »terenu« naletimo na probleme, ki se rešujejo prepočasi. Če se spotaknemo samo ob problem socialno izključenih, pademo nekaj stopnic navzdol. Seveda, problem ne obstaja samo pri nas, toda direkcije Evropske Unije so jasne:  Razvoj in krepitev aktivnih politik trga dela, pospeševanje socialnega vključevanja in vse življenjsko učenje. Če malo šahiramo, postavimo kmeta v napad, in povemo, da se vpliv EU s svojimi direkcijami v Sloveniji bohoti s polovično močjo, tvegamo? Radi bi bili svetilnik. Smo pripravljeni svetiti Evropi? Polnopravno članstvo v EU nam nalaga obveznosti izvajanja skupnih evropskih politik, v kateri nacionalna politika zaposlovanja s svojimi desetimi cilji mora predstavljati prioriteto naši državi. Zakaj? Preprosto. Vključuje cilje, ki nosijo apriori pomembne aktivnosti, med katerimi najdemo kar nekaj takih, ki so podalpskemu narodu pred vstopom v monetarno unijo bile tuje. JJ bi krivil prejšnjo vlado, prejšnja vlada bi krivila dejstvo, da še nismo bili v Evropi. Rabili smo vlečnega konja, ki ga zdaj imamo. Evropa nam ga je potegnila, na nas je, da ga vlečemo. Podatki o brezposelnosti kažejo na to, da dokaj dobro vleče. Kljub temu, prestava višje je še vedno na dlani. Smernice Evrope, ki teži k napredku na trgu dela, so torej pozitivne. Slovenijo počasi zbujajo, delovno silo vzpodbujajo. Prvi rezultati pri nas so se zaiskrili. Kdaj bodo (za)svetili? 

(Revija Študent, januar 2007)

Pestro študentsko dogajanje ne obsega samo intenzivnega študiranja ampak tudi udejstvovanje na različnih projektih znotraj študentske organiziranosti. Študentje FSD smo svoj spekter dogajanja na fakulteti zaokrožili v filmu:

http://www.student-info.net/fsd/sis.php?id=1&novica=278

Fatalizem kot pojav tekoče moderne načelno ruši podobo sproščene države. Če se pojavi v medijih, še toliko bolj.

Ko je nova vladna garnitura pred tremi leti prevzela oblast, ogledala dogajanja v ozadju tistih, ki naj bi razkrivali ozadja, ni bilo. Novinarji kot neodvisen odsev dogajanja v svetu informacij, kreiranih na tak ali drugačen način so v sproščeni Sloveniji, kot je JJ poimenoval trenutni duh naše deželice, že leta deležni tistega, česar si vsak prizemljen novinar ne želi. Trenutne razmere v slovenskih medijih so tako le zrcalo tistemu, kar se je dogajalo že leta. Razlika je le v tem, da se zdaj o tem celo govori, banalnost pa v tem, da se ne sme iskati izhoda. Prepletenost gospodarskih in političnih lobijev z medijskimi je prevelika. Logično in nedolžno samoumevno novinarji taka dejstva tudi sprejemajo. Stigma je torej požrta. In če je nekoč veljal rek, da se oblastniki bojijo novinarstva, danes velja obratno. Krivce zagotovo lahko iščemo v vstopu kapitala v lastniške deleže medijskih družb, ki na ta način eksistirajo in v nujnosti političnih interesov.

Tudi besede prvaka SD Boruta Pahorja pred dnevi v oddaji Tarča, kjer je ob morebitnem prevzemu oblasti na naslednjih državno zborskih volitvah napovedal zadržanje sposobnih in talentiranih kadrov v vseh sferah družbe, verjetno niso predpostavljale dejstva, da politika sposobne kadre sfiži, talente pa načeloma ubije. In kaj je Pahor želel povedati? Da njegova politična opcija ne bo mlela novinarskega poročanja? Mlela je še vsaka in trenutno nič ne kaže, da bi se ta situacija v prihodnosti spremenila. Oblastniki se bolj kot kdajkoli prej zavedajo, da v dobi informacijske poplave, ki kreira podobo vsakega sistema, potrebujejo nekoga, ki bo podobo njihovega sistema prikrojeval. Logično in boleče. Teror novinarstva, ki pa vseeno še ni zapihal v srca mladinskega novinarstva, ki mora predstavljati kritičen glas družbe. Prav gotovo skregano s trenutnimi načeli, kjer strah kot sredstvo obstoja novinarstvo slepi. Avtoritativna oblast ga vzpodbuja, krepi in neguje. Ker ji paše. In še kako dobro ji uspeva. Moderno politično življenje, v katerem tipično značilnost predstavlja nacionalna država, za navidezno sproščenostjo skriva napetost. Spomini na makiavalizem so torej obujeni - umetnost vladanja, ki je postala tehnika oblasti, primorana se ozirati na neko objektivno nujnost, ki jo je mogoče obvladati le s tipično politično vrlino – svetovljanska usmerjenost vladarja, ki se istoveti s posvetno usodo države. Za razliko od takratnih načel oblasti danes ne moremo govoriti o poistovetenju vladarja s posvetno usodo države, ampak o banalnosti, ki je postala celo sprejemljiva. Novinarji so se primorani poistovetiti z bolj ali manj posvetno usodo njihovega ne poslanstva.

Je delitev na leve in desne medije tako sploh še potrebna? Glede na trenutne razmere v slovenski politiki, kjer levice pravzaprav sploh nimamo, je odgovor jasen, pa še tisto, kar je ostalo od levega, se počasi preveša. Paradoks s premo sorazmernostjo prepletenosti politike in novinarstva pravzaprav sploh ni tako velik. Politično je posegati tja, kamor ne smeš in pogosto tudi ne veš. Nič čudnega, da minister Rupel v poseganju političnih oblastnikov v novinarsko delo ne vidi nič slabega. Želje in hrepenenja po neodvisnem novinarstvu, ki so sen vsakega novinarja, pač niso sen političnih veljakov. Na ta način novinarstvo kot poklic ne predstavlja nič drugega kot zgolj posiljene avše za eksistiranje dveh polov. Oblasti in novinarjev samih. Situacija, ki spominja na obratno situacijo značilnosti tropa. Rast in gostota v tropu sta igrani, enakost in usmerjenost pa ima. Novinarska rast, za razliko od tropa, ni igrana, je pa igrana podoba, ki jo izkazuje. Pa moderna usmerjenost? Mediji so izkrvaveli, novinarji so vdani v usodo in sence uporništva ni. Pritiski na novinarje ter urednike (tudi s strani prejšnje oblasti) držijo vzvod hrepenenja »neodvisnemu« novinarstvu. Jasno je, slovenski novinarji so nedolžnost izgubili še preden smo za to (iz)vedeli. Je to podoba sproščene Slovenije?