AnaLiza

To, kar čutim do tebe je težko izraziti z besedami. Odprla sem ti srce in ti si tiho stopil vanj. Nenehno potuješ po mojih mislih, neprestano si v mojem srcu. Trenutki s tabo so kratki kot sekunde in minejo kot bi trenil, a so lepi kot sanje. Všeč mi je, ko se me dotakneš, me poljubiš in stisneš k sebi! Ob tvojem nežnem poljubu se stopim in šele takrat se zavem, da sem spoznala nekaj izredno dragocenega  - TEBE! Pozno je že, a meni ni do spanja. Prinesel si žarke sreče v moj svet, svetle zvezde v moje noči; ti si me naučil  ponovno ljubiti. Pokazal si mi mavrico, na od poletne nevihte umitem nebu, frfotajoče metulje na pisanih cvetovih. Vsaka minuta, ki jo preživim brez tebe se mi zdi zapravljena. Najbrž nikoli ne boš vedel, kako te pogrešam, ko te ni ob meni. Mogoče pa to že veš?! Že od trenutka, ko sem ti napisala prvo črko, prvo besedo, te imam rada. A se tega takrat še nisem zavedala. Z vsakim dnem mi pomeniš več in več. Če bi bilo mogoče, bi vsako noč prišla k tebi; priletela bi kot nočna vila in te pobožala s svojimi krili – kot angel angela. V svojih »sanjah« to tudi počnem. Čutiš dotik mojih prstov na svojem čelu? Veš kdo te v sanjah poljublja v tihih nočeh, ko spiš? Zame si resnično nekaj zelo posebnega. In vedno boš! Trenutki, preživeti s teboj, so eni najlepših in najslajših v mojem življenju. Nekega dne bo bolelo, to vem, a te preprosto nočem iztrgati iz svojega srca. Ljubezen, ki jo nosim v srcu je polna topline, doživetij, lepih misli … Sprašujem se, če ne bi bilo bolje zame, da nikoli ne bi bilo prvega objema, poljuba… A vseeno - še verjamem v čudeže in v pravljice. Strah me je, na nek način, kajti - ko me poljubiš, nisem več jaz. Ko sva skupaj, zame svet ne obstaja. Takrat sva samo TI in JAZ! In takrat se mi za trenutek zazdi, da naju ne loči nič in nihče!  A žal - vse se nekoč konča. Tako ali drugače. Prej ali slej. Vedi pa, karkoli že se bo kdaj zgodilo, vedno boš ostal nekje v meni, v zelo skritem kotičku mojega srca in v mojem spominu, kot nekaj zelo lepega, izrednega, posebnega.

Upam, da tega ne pozabiš nikoli …

To pesem sem ponovno našla med svojimi zapiski po več letih.  Žal se ne spomnim več, kdo je njen avtor. Pred veliko leti sem jo dobila od nekoga. Zdaj jo pa posvečam eni osebi, ki mi v zadnjem času zelo veliko pomeni. Če bo to kdaj bral, bo vedel …

Ko se sprehajava tako,

o čem se pogovarjava takrat?

Pravzaprav:  sva tiho … tiho …

in gledava se na skrivaj.

Pravzaprav: se le sprašujeva

to, kar ne ve nihče od nas.

In sanjava. In ljubiva.

Ko mesto od luči zasanja

in ko nebo že mrak pokriva,

nenadoma razumeva

pomen stvari,

ki o njih tako molčiva …

Hm … prazniki … kaj je že to? So to dnevi, ko polni vznemirjenja pričakujemo darila? Mogoče dnevi,  ki jih zapravljamo za brezciljno potikanje po trgovinah, z enim samim namenom: kupiti svojim  najbližjim darila. Po možnosti lepa, uporabna, poceni, čim bolj bleščeča. Prazniki so tudi dnevi, ko begamo od police do police enega največjih trgovskih centrov, z nakupovalnim vozičkom, v katerem se bohotijo vsi najbolj nemogoči izdelki, za katere pač mislimo, da jih bomo morda potrebovali. Včasih so prazniki pisano “okrancljane” izložbe, polne živopisanih predlogov za morebitna darila. Komaj iz izložb izginejo počitniške ribiške mreže, plavuti in školjke, že se pričenjo v njih bohotiti buče in čarovnice, ki bi naj napovedovale Noč čarovnic. Kmalu za tem se v izložbah pojavijo miklavži in parkeljni, ne dolgo za tem pa božički in  dedki mrazi v vseh mogočih variantah, bleščeči okraski za smrečice, na kupe daril in predlogov zanje, večerne obleke - bleščeče in razkošne. Zlati čeveljci, ki se jih ne bi sramovala niti Pepelka. Ko si v januarju malo oddahnemo od vsega tega blišča in “norenja”, naše trgovine preplavijo srčki. Srčki na 1001 način. Srčkasti srčki. Medvedki s srčki. Sveče v obliki srčkov. Šopki kot srčki. Vse redeče, da se nam že kar po malem vrti. Te prav kmalu zamenjajo zajčki, kokoši, piščančki, pobarvana jajčka, čokoldani zajčki - pisani in mamljivi, ki jih najbolj pogosto Velikonočni zajček prinaša otrokom že kakšen mesec pred Veliko nočjo. Do velikonočnega praznika so jih že vsi siti. Nobenega pričakovanja ni več. Nič vznemirjenja. Igrače so že pozabljene. Zajčki pojedeni. Jajčka razbita. Otoci pa spet čakajo na praznike. Da bi dobili še kakšno darilo. Še več daril.

Dajajte svojim najbližjim darila. Še posebno otrokom. Igrače. Knjige. Sladkarije. Zajčke. Božičke. A dajte jim tudi smeh, upanje, ljubezen, pozornost. Privoščite jim svoj čas. Delčke sebe. Pisano mavrico. Sončen dan. Sanje. Prebirajte jim pravljice. To jim bo pomenilo več, kot vse igrače tega sveta. Nekateri bodo zdaj pomislili: »Saj majhen otrok tega še ne ve« Ve. Otroci razumejo in vedo veliko več, kot si lahko zamišljamo. So kot majhni radarji, kot satelitske antene, ki lovijo nevidne signale življenja. Ne potrebujejo našega popolnega nadzora 24 ur na dan, v veliko pomoč pa jim je, če so prepričani, da smo tukaj, kadarkoli nas potrebujejo. V eni drobni knjižici, kjer je mogoče najti veliko lepih in koristnih misli o materah je zapisano:« Hvala, ker vselej si. Nevsiljivo. Nezahtevno. Preprosto si. Ob slehernem času na voljo za nasvete o kašlju, pravopisu, dobrih knjigah, madežih, Mozartu, darilih za prijatelje, uporabi knjižic, križankah. Pripravljena, da prideš, če te potrebujem. Takoj. Rama, na kateri se lahko zjočem. Nekdo, ki mu lahko povem novice. Nekdo, s katerim se lahko smejem šalam. Nekdo z neizčrpno zalogo ljubezni. Ne glede na to, kaj storim. Vselej.«

V teh pisanih in bleščečih dneh, polnih daril in veselih pričakovanj se spomnite, da z vami, po tej poti, ki ji pravimo življenje, stopajo še drugi ljudje. Taki, ki se tega blišča in pisanih daril ne morejo veseliti. Ker jih ne pričakujejo. Ker si jih ne morejo privoščiti. Ali pa nimajo nikogar, ki bi jim jih prinesel. Ko jih srečate, jim namenite vsaj lepo, prijazno besedo ali nasmeh. Ker mogoče bo to ves njihov blišč, ki ga bodo deležni v teh dneh in edino darilo, ki ga bodo dobili.

Praznik je lahko vsak dan. Ni treba podarjati srčkov in šopkov rož ravno za Valentinovo. Naj bodo vaša darila več kot le v blešeč papir zavite stvari, kupljene v ihti in zadnji čas, le zaradi tega, ker je tako v navadi. Naredite si svoje Valentinovo - kadarkoli si zaželite. Razveseljujte ljudi, ki jih imate radi. Poklanjajte jim delčke sebe. Ne pozabite, da z velikimi darili ne boste “kupili” ljubezni in naklonjenosti. Naj vas ne bo strah povedati, kaj čutite in mislite. Včasih to pomeni več kot najdragocenejše darilo.

Naj bo vaše življenje praznik. Vedno.

Vprašanja

Zakaj me vsakokrat tako omamiš, 
da več ne vem, kod moja cesta pelje?
Zakaj mi skrite želje v srcu dramiš,
da njih polet preveč visok in smel je?

Ne čutiš mar, da v vročem si drhtenju 
krvi in duše, da mi tvoj objem
ne da se ustavljati želja hotenju
in v mislih tisočkrat se ti dajem?

Poznaš me že do sleherne skrivnosti. 
Ljubiti bolj ne moreš me, to vem.
A le ne smej tej moji se norosti:
Ob tvoji senci vsaj naj tiho grem.(Mila Kačič)

Ob tem se vedno, ampak res vedno spomnim na besedilo ene pesmice: »… smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off … »

V resnici je pa smislov življenja lahko več. Za vsakogar pač nekaj drugega. Več ali manj pa eno in isto. Nagrabiti si čim več denarja. Kupiti čim boljši in večji avto. Zgraditi hišo, v kateri se izgubiš, če hočeš iz spalnice v kopalnico. Razkazovati se v aktualnih in »modnih« lokalih v kar najbolj modnih oblačilih. Obiskovati fitness, pilates, savno, solarij, frizerske in kozmetične salone - oblikovati svojo podobo s to ali ono, trenutno najbolj aktualno aktivnostjo. Umetno je najboljše. Umetni nohti, umetni lasje, umetne trepalnice, umetni ta ali oni del telesa, umetni možgani … ups … ti ne obstajajo – poudarek na »ne obstajajo«. Kakor za koga. Nekaterim daje smisel njihovo delo. Drugim spet dobra knjiga. Izleti. Potovanja. Ljudje, ki so jim blizu in jih imajo radi. Droga. Pijača.

Moji smisli življenja so se z leti precej spremenili. Včasih se mi je zdelo zelo pomembno, kaj si ljudje mislijo o meni. Vikende sem zapravila za to, da sem zdrgnila in zloščila vse, kar  je bilo mogoče. Prala, likala, kuhala, ometala prah, se plazila po vseh štirih, plezala po lestvi, da bi polovila vsak prahec sproti – do onemoglosti. Vsaka stvar je morala biti na svojem mestu. Razdajala sem se za ljudi, ki si tega niso zaslužili. Čas zapravljala z nesmiselnimi obiski. Mislila sem, da moram biti popolna na vseh področjih. Da me bodo ljudje le tako spoštovali in imeli radi. Praznike sem preživljala tako, da sem pekla in kuhala, okraševala, nakupovala … vse več ali manj za druge. Bila sem zelo zaposlena. Nikoli mi ni bilo dolgčas. Ampak … pozabila sem živeti. Življenje je pa ta čas šlo mimo.

Človeku se mora včasih zgoditi kaj, kar ga vrže iz »nebes« na zemljo. Z velike višine in čisto nepričakovano. Da ga »strezni«, da spregleda, spozna svoje zmote, spremeni svoje smisle življenja.

Moje trenutno življenje je sestavljeno iz popolnoma drugačnih smislov, kot včasih. Ni mi mar za to, ali sem oblečena zadosti po modi. Imam svoj stil, s katerim sem zadovoljna, ker sem to enostavno jaz in ne plastična lutka v izložbi. Požvižgam se na umetne nohte in trepalnice. Na gube, kilograme, obliko in velikost tega ali onega dela telesa prav tako. Vseeno mi je, kakšne čevlje in torbico bi morala nositi, da bi bila »in«. Kupim, kar mi je všeč, čeprav ni ravno po najnovejši modi. Ne obiskujem solarija, savne, pilatesa. Kozmetični saloni od mene ne zaslužijo niti centa. In ponosna sem na to. Ne potrebujem hiše s 13 sobanami in bazenom. In najraje hodim peš.

Vikendov ne zapravljam več za generalno čiščenje stanovanja. Ne sekiram se zaradi malo več ali malo manj prahu. Pajke smatram za domače živali. Baje prinese nesrečo, če ubiješ pajka. Dneve preživljam kot mi pač pade na misel. Spim dolgo. Če je le mogoče. Veliko berem. Grem na sprehod. Velikokrat naredim le nujno potrebne stvari. Družim se z ljudmi, ki so mi všeč in ki mi dosti pomenijo. Veliko premišljujem. Ne načrtujem. Običajno vsaj ne. Včasih naredim kakšno čisto nenačrtovano »neumnost«. Zelo mi je všeč početi nekaj za nekoga, ki ga imam rada. Razveseljevati ljudi, ki so mi blizu. Jim povedati, kaj čutim in mislim: da jih imam rada, da jih cenim, da so nekaj zelo lepega v mojem življenju … Vseeno mi je, če sem popolna ali ne. Prepričana sem celo, da nisem. A mogoče me imajo nekateri ravno zaradi tega radi. Računam na to, če sem čisto odkrita. Tudi sama ne iščem popolnosti. Poskušam sprejemati ljudi takšne, kakršni so. Vsak človek je namreč unikaten in enkraten. Nekaj posebnega.

Smislov življenja je lahko več. In življenje - eno samo imamo. Ko mine, ga ni več. Ni ničesar več. Zato sem se odločila, da bom živela. To je zadnje čase moj smisel življenja.