Breda M. Glušič: Zmešana petdesetletnica
Majhen fant, ki se je večkrat slabo obnašal, se je nekega dne močno razburil. Njegov oče, ki je bil pameten človek, mu je dal vrečko žebljev in mu dejal, da naj vedno, ko bo razburjen in se ne bo mogel obvladati, zabije žebelj v ograjo. Prvi dan je zabil v ograjo osemintrideset žebljev. V naslednjih nekaj mesecih se je naučil obvladovati svoje obnašanje in število zabitih žebljev v ograjo se je počasi začelo zmanjševati. Fant je kmalu odkril, da je lažje obvladovati svoje obnašanje, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko se ni nič razburil in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo. To je povedal očetu in ta mu je rekel, naj vsak dan, ko se ne bo razburil, potegne en žebelj iz ograje. Dnevi so minevali in prišel je dan, ko je fant povedal očetu, da ni več žebljev v ograji. Oče je prijel sina za roke in ga peljal do ograje in mu dejal: »Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več ista. Ko nekomu rečeš nekatere stvari v besu, te besede pustijo brazgotine, ki so kot luknje v ograji. Človeka lahko zabodeš z nožem in kasneje nož tudi izvlečeš iz njega. Potem mu sicer lahko neštetokrat rečeš, da ti je žal, vendar rana ostane za vedno!«