Ljubezen
Ljubiti, ne pomeni nekoga vkleniti in ga zakleniti v svoj svet; mu pristriči peruti in zahtevati, naj nikoli več ne poleti med zvezde. Ljubiti, ne pomeni brezpogojno pripadati in tudi ne pomeni, da je nekdo brezpogojno tvoj – lastnina, za katero trepetaš, da ti je kdo ne ukrade ali da se ne bi izgubila. Ljubezen je velikokrat boleča. Lahko je ječa. So okovi. Sumničenja. Laži. Trpljenje. Lahko je veliko grenkobe sredi majhne sladke tortice. Lahko je »moraš« in »hočem«. Zahteve in ukazi. Kričanje. Bes. Posmehovanje. Zaničevanje.
Ja, nekateri vsemu temu pravijo ljubezen. In prenašajo vse to v imenu ljubezni.
Zvestoba je del te »igre«, ki ji pravimo ljubezen. A ostati zvest najprej samemu sebi – po moje je v tem vsa umetnost in cela poanta. In če varamo, potem varamo tako in tako najprej in izključno sebe.
A zame je ta, za nekatere najlepša slovenska beseda, nekaj popolnoma drugega in drugačnega. Ljubezen je lepa in svetla. Pomeni pripadati in biti svoboden. Poleteti med zvezde, nad oblake, do sonca. Ljubezen je zame mavrica in so sončni žarki. Tisoč zvezd in pisani metulji. Svoboda. Biti daleč in ob enem blizu. Kot jasno, od poletne nevihte umito nebo. Ljubezen je jutranja rosa. Cvetoča češnja. Pesem škržatov v jasnih poletnih nočeh. Je kot sončni zahod. Šumenje valov. Tišina. Odtis v pesku, ki ga že naslednji hip zalije val. Je spoštovanje. Je biti ljubimec in prijatelj. Ljubezen je, imeti rad nekoga zaradi tega, kar je. Verjeti in zaupati. Veseliti se in jokati. Biti rama za počitek in pozoren poslušalec. Vse to.