James Patterson: Samanthina pisma Jennifer
Draga Jennifer!
Rada bi malo poklepetala o pomembnosti druge, morda celo tretje priložnosti. Nekega dne sem pomagala v knjižnici, ko je izmed strani nekega romana padlo knjižno kazalo. Pravzaprav je bilo na roko napisano sporočilo, citat, ki so ga pripisovali očetu Alfredu D’Souzi. D’Souza je napisal: »Dolgo časa se mi je zdelo, da se bo življenje šele začelo – pravo življenje. Toda vedno je bila na poti kakšna zapreka, nekaj, kar sem moral premagati prej. Nedokončano delo morda, nekaj, čemur sem se moral prilagoditi, dolg, ki sem ga moral poplačati. Potem naj bi se mi začelo pravo življenje. Končno pa se mi je posvetilo, da so vse te zapreke pravzaprav moje življenje.«Jennifer, tako sem se počutila jaz, ko je moje življenje škripajoče teklo naprej. Vem, da sem vedno kazala svojo vedro plat, toda znotraj sem se počutila drugače. Več kot dvajset let je minilo, odkar sem si prisegla, da si bom privoščila ponovno priložnost, pa tega še vedno nisem storila. Vzgojila sem dve čudoviti hčerki. Pripravila sem več kot deset tisoč večerij, trideset tisoč postelj, spekla cele kupe kolačev, organizirala sestanke staršev in odvetniških žena – vse to je povzročilo mojo malodušnost. Vdana sem bila svojemu zakonu s Charlesom. In veš kaj? Nisem več verjela v drugo priložnost. Ta kratek izrek pa me je ganil. In me morda pripravil na enega najpomembnejših trenutkov mojega življenja. Bilo mi je komaj triinštirideset, toda poročena sem bila že skoraj šestindvajset let. Otroka sta zrasla in začutila sem, da moj duh umira kot hrošč v pajkovi mreži v kotu prašne sobe. Jennifer, nikoli še nisem bila res zaljubljena. Mar ni to nekaj? Tri tedne po tem, ko sem v knjižnici prebrala izgubljeni listič, sem srečala nekoga. Ne bom povedala njegovega pravega imena. Celo tebi ne. Klicala sem ga Doc.