AnaLiza

 Draga Jen! 

Ko si bila majhno dekletce in tako čudovito ljubka in sladka, si vedno hudo jokala, ko je bil konec poletja. Vsako poletje. Dokler si nisem nečesa izmislila. Zadnji dan poletja sem ti dala velik steklen kozarec od Hellmannove majoneze in te poslala na obalo, da bi ‘lahko obalo vzela s seboj domov’, v Madison. Vedela sem, da se boš spomnila in nabrala tistih gladkih, kot pest velikih sivo črnih kamnov, ki si jih našla, ko si bosa brodila po plitvini. In bledih okroglih prodnikov, ki jih je voda nanesla na obalo. Seveda, tam je bil še pesek in hladna čista voda našega jezera. Očarljivo te je bilo opazovati, kako si se trudila spraviti poletje v majonezni kozarec. Neko avgustovsko jutro je dolgo trajalo – »Babica, je že poln?« - toda končno si ugotovila, da je najbolje, če najprej daš v kozarec največje kamne, zatem prodnike in školjke, ki bodo zdrsnili med velike kamne. Ko je bil kozarec videti že poln, si še vedno lahko vanj stresla nekaj peska. In na koncu, ko ni bilo videti niti prostorčka več, si potopila kozarec v jezero in napolnila svojo ‘obalo’z vodo. Bistro dekle!

In povedala sem ti, Jenny, da je živeti življenje, kot bi polnil majonezni kozarec z obalo. Smisel ni v tem, da vse spraviš noter; smisel je v tem, da ga skušaš najprej napolniti z najpomembnejšimi stvarmi – velikimi, lepimi kamni – najdragocenejšimi ljudmi in izkušnjami – in šele nato okrog njih naložiš manjše stvari.

Če se lotiš življenja drugače, se namreč lahko zgodi, da najpomembnejše stvari izpustiš, da ostanejo zunaj. Razmišljala sem o velikih kamnih in kako so se s časom spreminjale moje prioritete. Najpomembneje mi je bilo, da sem ustregla ljudem okoli sebe; tvojemu dedku in svoji tašči, če imenujem le dva. In potem večerne zabave ter tako zelo čista hiša, da je prenesla Charlesovo vojaško inšpekcijo, če naštejem še dve. Zdaj so moje prioritete nekoliko boljše. Ljudje, ki jih imam rada. Moje zdravje. Doživeti čim več vsak dan posebej. Igralec Danny Kaye je navadno rekel: »Življenje je veliko platno. Vrzi nanj vse barve, kar jih lahko.« Všeč mi je ta misel. Še pomembneje pa je, da jo skušam živeti, čim bolje  morem. Večino juter zgodaj vstajam, da lahko opazujem sončni vzhod. Cvetne popke razpostavljam v vaze po vsej hiši, da lahko povsod opazujem, kako se odpirajo cvetovi. Šoje hranim s celimi arašidi, saj imajo rade hrano v ovitkih in nikoli se ne naveličam opazovati, kako se trudijo, da bi v kljun dobile več kot en orešček naenkrat. Rada berem dobre in zahtevne knjige in če ne morem spati, vržem nekaj polen na ogenj ter gledam ponovitve nadaljevanke ‘Zakon in red’. In še nekaj je, kar rada počnem. Enkrat mesečno skuham veliko skledo testenin in paradižnikove omake ter povabim prijatelje, ki živijo sami, na večerjo. Radi imajo družbo in doma pripravljeno hrano. Pogosto in veliko se smejimo in ne opravljajo me preveč, ko se vozijo domov. In, če se sprašuješ o tem, da, Doc vedno pride na to večerjo. Le drugi ne vedo, da je to Doc.

This entry was posted on Ponedeljek, april 9th, 2007 at 17:31 and is filed under miks. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.