Prazniki
Hm … prazniki … kaj je že to? So to dnevi, ko polni vznemirjenja pričakujemo darila? Mogoče dnevi, ki jih zapravljamo za brezciljno potikanje po trgovinah, z enim samim namenom: kupiti svojim najbližjim darila. Po možnosti lepa, uporabna, poceni, čim bolj bleščeča. Prazniki so tudi dnevi, ko begamo od police do police enega največjih trgovskih centrov, z nakupovalnim vozičkom, v katerem se bohotijo vsi najbolj nemogoči izdelki, za katere pač mislimo, da jih bomo morda potrebovali. Včasih so prazniki pisano “okrancljane” izložbe, polne živopisanih predlogov za morebitna darila. Komaj iz izložb izginejo počitniške ribiške mreže, plavuti in školjke, že se pričenjo v njih bohotiti buče in čarovnice, ki bi naj napovedovale Noč čarovnic. Kmalu za tem se v izložbah pojavijo miklavži in parkeljni, ne dolgo za tem pa božički in dedki mrazi v vseh mogočih variantah, bleščeči okraski za smrečice, na kupe daril in predlogov zanje, večerne obleke - bleščeče in razkošne. Zlati čeveljci, ki se jih ne bi sramovala niti Pepelka. Ko si v januarju malo oddahnemo od vsega tega blišča in “norenja”, naše trgovine preplavijo srčki. Srčki na 1001 način. Srčkasti srčki. Medvedki s srčki. Sveče v obliki srčkov. Šopki kot srčki. Vse redeče, da se nam že kar po malem vrti. Te prav kmalu zamenjajo zajčki, kokoši, piščančki, pobarvana jajčka, čokoldani zajčki - pisani in mamljivi, ki jih najbolj pogosto Velikonočni zajček prinaša otrokom že kakšen mesec pred Veliko nočjo. Do velikonočnega praznika so jih že vsi siti. Nobenega pričakovanja ni več. Nič vznemirjenja. Igrače so že pozabljene. Zajčki pojedeni. Jajčka razbita. Otoci pa spet čakajo na praznike. Da bi dobili še kakšno darilo. Še več daril.
Dajajte svojim najbližjim darila. Še posebno otrokom. Igrače. Knjige. Sladkarije. Zajčke. Božičke. A dajte jim tudi smeh, upanje, ljubezen, pozornost. Privoščite jim svoj čas. Delčke sebe. Pisano mavrico. Sončen dan. Sanje. Prebirajte jim pravljice. To jim bo pomenilo več, kot vse igrače tega sveta. Nekateri bodo zdaj pomislili: »Saj majhen otrok tega še ne ve« Ve. Otroci razumejo in vedo veliko več, kot si lahko zamišljamo. So kot majhni radarji, kot satelitske antene, ki lovijo nevidne signale življenja. Ne potrebujejo našega popolnega nadzora 24 ur na dan, v veliko pomoč pa jim je, če so prepričani, da smo tukaj, kadarkoli nas potrebujejo. V eni drobni knjižici, kjer je mogoče najti veliko lepih in koristnih misli o materah je zapisano:« Hvala, ker vselej si. Nevsiljivo. Nezahtevno. Preprosto si. Ob slehernem času na voljo za nasvete o kašlju, pravopisu, dobrih knjigah, madežih, Mozartu, darilih za prijatelje, uporabi knjižic, križankah. Pripravljena, da prideš, če te potrebujem. Takoj. Rama, na kateri se lahko zjočem. Nekdo, ki mu lahko povem novice. Nekdo, s katerim se lahko smejem šalam. Nekdo z neizčrpno zalogo ljubezni. Ne glede na to, kaj storim. Vselej.«
V teh pisanih in bleščečih dneh, polnih daril in veselih pričakovanj se spomnite, da z vami, po tej poti, ki ji pravimo življenje, stopajo še drugi ljudje. Taki, ki se tega blišča in pisanih daril ne morejo veseliti. Ker jih ne pričakujejo. Ker si jih ne morejo privoščiti. Ali pa nimajo nikogar, ki bi jim jih prinesel. Ko jih srečate, jim namenite vsaj lepo, prijazno besedo ali nasmeh. Ker mogoče bo to ves njihov blišč, ki ga bodo deležni v teh dneh in edino darilo, ki ga bodo dobili.
Praznik je lahko vsak dan. Ni treba podarjati srčkov in šopkov rož ravno za Valentinovo. Naj bodo vaša darila več kot le v blešeč papir zavite stvari, kupljene v ihti in zadnji čas, le zaradi tega, ker je tako v navadi. Naredite si svoje Valentinovo - kadarkoli si zaželite. Razveseljujte ljudi, ki jih imate radi. Poklanjajte jim delčke sebe. Ne pozabite, da z velikimi darili ne boste “kupili” ljubezni in naklonjenosti. Naj vas ne bo strah povedati, kaj čutite in mislite. Včasih to pomeni več kot najdragocenejše darilo.
Naj bo vaše življenje praznik. Vedno.