Smisel življenja
Ob tem se vedno, ampak res vedno spomnim na besedilo ene pesmice: »… smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off … »
V resnici je pa smislov življenja lahko več. Za vsakogar pač nekaj drugega. Več ali manj pa eno in isto. Nagrabiti si čim več denarja. Kupiti čim boljši in večji avto. Zgraditi hišo, v kateri se izgubiš, če hočeš iz spalnice v kopalnico. Razkazovati se v aktualnih in »modnih« lokalih v kar najbolj modnih oblačilih. Obiskovati fitness, pilates, savno, solarij, frizerske in kozmetične salone - oblikovati svojo podobo s to ali ono, trenutno najbolj aktualno aktivnostjo. Umetno je najboljše. Umetni nohti, umetni lasje, umetne trepalnice, umetni ta ali oni del telesa, umetni možgani … ups … ti ne obstajajo – poudarek na »ne obstajajo«. Kakor za koga. Nekaterim daje smisel njihovo delo. Drugim spet dobra knjiga. Izleti. Potovanja. Ljudje, ki so jim blizu in jih imajo radi. Droga. Pijača.
Moji smisli življenja so se z leti precej spremenili. Včasih se mi je zdelo zelo pomembno, kaj si ljudje mislijo o meni. Vikende sem zapravila za to, da sem zdrgnila in zloščila vse, kar je bilo mogoče. Prala, likala, kuhala, ometala prah, se plazila po vseh štirih, plezala po lestvi, da bi polovila vsak prahec sproti – do onemoglosti. Vsaka stvar je morala biti na svojem mestu. Razdajala sem se za ljudi, ki si tega niso zaslužili. Čas zapravljala z nesmiselnimi obiski. Mislila sem, da moram biti popolna na vseh področjih. Da me bodo ljudje le tako spoštovali in imeli radi. Praznike sem preživljala tako, da sem pekla in kuhala, okraševala, nakupovala … vse več ali manj za druge. Bila sem zelo zaposlena. Nikoli mi ni bilo dolgčas. Ampak … pozabila sem živeti. Življenje je pa ta čas šlo mimo.
Človeku se mora včasih zgoditi kaj, kar ga vrže iz »nebes« na zemljo. Z velike višine in čisto nepričakovano. Da ga »strezni«, da spregleda, spozna svoje zmote, spremeni svoje smisle življenja.
Moje trenutno življenje je sestavljeno iz popolnoma drugačnih smislov, kot včasih. Ni mi mar za to, ali sem oblečena zadosti po modi. Imam svoj stil, s katerim sem zadovoljna, ker sem to enostavno jaz in ne plastična lutka v izložbi. Požvižgam se na umetne nohte in trepalnice. Na gube, kilograme, obliko in velikost tega ali onega dela telesa prav tako. Vseeno mi je, kakšne čevlje in torbico bi morala nositi, da bi bila »in«. Kupim, kar mi je všeč, čeprav ni ravno po najnovejši modi. Ne obiskujem solarija, savne, pilatesa. Kozmetični saloni od mene ne zaslužijo niti centa. In ponosna sem na to. Ne potrebujem hiše s 13 sobanami in bazenom. In najraje hodim peš.
Vikendov ne zapravljam več za generalno čiščenje stanovanja. Ne sekiram se zaradi malo več ali malo manj prahu. Pajke smatram za domače živali. Baje prinese nesrečo, če ubiješ pajka. Dneve preživljam kot mi pač pade na misel. Spim dolgo. Če je le mogoče. Veliko berem. Grem na sprehod. Velikokrat naredim le nujno potrebne stvari. Družim se z ljudmi, ki so mi všeč in ki mi dosti pomenijo. Veliko premišljujem. Ne načrtujem. Običajno vsaj ne. Včasih naredim kakšno čisto nenačrtovano »neumnost«. Zelo mi je všeč početi nekaj za nekoga, ki ga imam rada. Razveseljevati ljudi, ki so mi blizu. Jim povedati, kaj čutim in mislim: da jih imam rada, da jih cenim, da so nekaj zelo lepega v mojem življenju … Vseeno mi je, če sem popolna ali ne. Prepričana sem celo, da nisem. A mogoče me imajo nekateri ravno zaradi tega radi. Računam na to, če sem čisto odkrita. Tudi sama ne iščem popolnosti. Poskušam sprejemati ljudi takšne, kakršni so. Vsak človek je namreč unikaten in enkraten. Nekaj posebnega.
Smislov življenja je lahko več. In življenje - eno samo imamo. Ko mine, ga ni več. Ni ničesar več. Zato sem se odločila, da bom živela. To je zadnje čase moj smisel življenja.