AnaLiza

Stari modrec je imel sina, ki ni hotel iz hiše, ker se je sramoval svoje zunanjosti. Bal se je, da se ljudje norčujejo iz njega. Oče ga je podučil, da ne sme nikoli poslušati ljudi in mu rekel, da mu bo svojo trditev podkrepil z dokazom.»Jutri greš z menoj na tržnico!« mu je rekel.

Zjutraj sta navsezgodaj odšla od doma. Stari modrec je jahal osla, sin pa je hodil ob njem. Ko sta prispela na tržnico, si trgovci niso mogli kaj, da ne bi šepetali:»Poglejte tega možaka. Nobenega usmiljenja nima! Sam počiva na oslovem hrbtu, njegov ubogi sin pa mora pešačiti.«Modrec je rekel sinu:»Si slišal?« Jutri greva spet na tržnico!«

Naslednji dan sta modrec in sin zamenjala vlogi: fant je zlezel oslu na hrbet, starec pa je hodil poleg. Ko sta stopila na tržnico, so isti trgovci govorili:»Poglej tega otroka brez kančka vzgoje. Mirno sedi na oslovem hrbtu, njegov ubogi oče pa se mora vlačiti po prahu. Kako žalosten prizor!«»Si slišal?« je rekel oče sinu. »Jutri greva spet na tržnico!«

Tretji dan sta se oba odpravila peš in osla vodila za seboj na vrvici.»Poglej si ta dva bedaka,« so se norčevali trgovci.»Pešačita, kot da ne bi vedela, da so osli ustvarjeni za to, da jih jahamo.«»Si slišal?« je rekel modrec. »Tudi jutri greva na tržnico!«

Četrti dan sta od doma odšla oba na oslovem hrbtu. Ko sta stopila na tržnico, so trgovci glasno izražali svoje ogorčenje:»Kakšna sramota! Poglejte si ta dva! Nikakršnega usmiljenja nimata do uboge živali!«

Peti dan sta stopila na tržnico noseč osla na ramenih. Trgovci so prasnili v smeh:»Poglejte si ta dva norca, ki nosita osla, namesto, da bi ga zajahala!«Modrec je sklenil:»Sin moj, zdaj si slišal; karkoli boš storil v življenju, vselej te bodo ljudje grajali. Zato si ne smeš delati skrbi zaradi mnenja drugih. Stori tako, kot se ti zdi najbolje in hodi svojo pot.«  (Povzeto po perzijski zgodbi) 

Filozof razmišlja

Prevečkrat smo ujetniki mnenj drugih. »Kaj bodo rekli, če bom spregovoril pred razredom? Kaj si bodo mislili, če si bom nadel tako ali drugačno oblačilo?« Vendar – živeti, pomeni najti lastno pot. Če je ne boste vi, kdo potem namesto vas? Včasih je vredno tvegati grajo, da se uveljavimo.

Mnoge ženske se skoraj vsak dan sprašujemo, zakaj je tako. Večinoma mislimo, da je moškim pač vseeno, ker so pač z Marsa, me pa z Venere. Tudi jaz sem več ali manj tako gledala na to stvar. Sploh še, kadar sem bila zelo jezna. Dokler nisem prebrala knjige doktorice Marianne J. Legato – Zakaj si moški nikoli ne zapomnijo, ženske pa nikoli ne pozabijo? Zdaj mi je marsikaj precej bolj jasno.

Zakaj smo si tako različni?

Znanstveniki so v zadnjem času ugotovili mnoge stvari. Marsikdo se bo vprašal, zakaj šele zdaj. Zaradi tega, ker do pred nedavnim strokovnjaki sploh niso proučevali žensk, pač pa le moške. Kolikor sem jaz, kot laik na tem področju lahko razumela, je zadeva približno naslednja.

Ženske imamo več sivega tkiva v frontalni skorji možganov, ki se nahaja tik za očmi, kot moški. To je izvršni center možganov, ki nadzoruje naše obnašanjein zmožnosti.  Prav tako imamo ženske tudi več povezav med obema polovicama možganov, zaradi česar lahko procesiramo več različnih informacij hkrati, kar pomeni, da lahko hkrati počnemo več stvari. Na primer: pečemo kekse in razčlenjujemo prepir z moškim, sestavljamo službeno poročilo in premišljujemo o tem, kakšna darila bomo kupile svojim najdražjim.  Moški pa lahko večinoma aktivirajo le eno polovico možganov, zaradi tega lahko hkrati rešujejo le en problem, oziroma opravljajo le eno delo naenkrat.

Obstajajo tudi dokazi, da imamo ženske boljši kratkoročni in dolgoročni spomin za ustni govor kot moški. To nam koristi še posebno med prepirom, ki si ga moramo nujno zapomniti, da lahko potem vsake toliko časa obnavljamo, kako in kaj se je dogajalo.  In očitamo svojim moškim, kako si nič na zapomnijo in zakaj so tako brezbrižni do nadvse pomembnih stvari.  Ženske so se med testiranjem precej bolje odrezale, ko so morale ponoviti predvajan tekst in seznam stvari, kot moški. Menda je temu »kriva« višja koncentracija estrogena v možganih. Imajo ga tudi moški, a precej manj. Encim, ki se mu pravi aromataza v celicah spreminja testosteron v estrogen. Višja stopnja estrogena je kriva tudi za to, da ženske doživljamo stres veliko bolj intenzivno kot moški. Znanstveniki so prepričani, da obstaja za vse to evolucijska razlaga. Če so bile v davni preteklosti ženske glavne skrbnice naraščaja, nikakor niso smele pozabiti, katere rastline so, na primer, strupene in ob katerih napajališčih se zbirajo živali z velikimi ostrimi zobmi. Moški iz podobnega evolucijskega razloga nimajo te sposobnosti. Če bi se moški preveč podrobno spomnili, kako prestrašeni so bili med zadnjim lovom na mamute, bi se mnogo manj navdušeno podali na naslednjega. Kar pa ni bilo preveč zaželeno, saj je bila oskrba s hrano odvisna od njegove neustrašnosti.

Prav tako so strokovnjaki v zadnjem času tudi dognali, zaradi česa je depresivnih več žensk kot moških. Priznana strokovnjaka na tem področju, mag. Jules Angst s  Psihiatrične klinike v Švici in dr. Myrna Weissman s kolumbijske univerze, sta dokazala, da je razmerje pri depresiji 2 : 1. Razmerje je bilo presenetljivo dosledno v kar 11 državah. Avtorica knjige dr. M. J. Legato pa pri tem opominja, da je ta bolezen pri moških pogosto neprijavljena, podcenjena ali napačna diagnosticirana. Veliko moških, še posebno starejših, se spomni, da jim v otroštvu ni bilo dovoljeno jokati, saj se za moške to vendar ne spodobi in so jim pogosto govorili, da je treba nekoliko potrpeti in »stisniti zobe«. Zaradi tega mnogi moški ne govorijo o svojih depresijah, niti zdravnikom ne. Zdravniki pa, tudi sami pogosto moški, enostavno pogosto kar prezrejo simptome, oziroma jih na prepoznajo kot simptome depresije. Za genetsko pogojenost depresije obstajajo prav tako številni dokazi. Med drugim so eden večjih “krivcev”  geni. Strokovnjaki so ugotovili, da obstaja poseben gen z dvema različnima oblikama: dolgo obliko in kratko obliko. Ljudje s kratko obliko tega gena so veliko bolj dovzetni za depresijo kot ljudje z dolgo obliko.

Drugi dejavnik za depresijo so  hormoni. Ker je nihanje hormonov pri ženskah precej bolj pogosto kot pri moških (na primer: pred menstruacijo in po porodu), je razumljivo, da so ženske mnogo bolj podvržene depresiji kot moški, katerih hormoni ne »divjajo« tako zelo, pač pa je njihova raven precej stabilna.

Zaradi tega, drage ženske, ne bodite preveč presenečene, če se vaš moški ne spomni teme zadnjega prepira. Mogoče je celo bolje, da se ne. Saj se ve, velikokrat vsaj, spomnite več kot dovolj za oba. Namesto, da se zaradi tega jezite ali razburjate se raje spomnite, da so moški pač z Marsa, ženske pa  z Venere. Ker sta ta dva planeta precej daleč eden od drugega, sta tudi precej različna. Torej … Imejmo jih rade, kakršni so.

Naslov sem si izposodila od Vedrane Grisogono, ki je v eni od revij objavila precej zanimiv članek v zvezi s tem.

Članek govori o delavnicah  ob koncih tedna, kjer bi naj zaposleni krepili pripadnost podjetju. Meni pa se zdi, da gre bolj za to, da bi delodajalci še bolj razpolagali s časom zaposlenih, jih še bolj nadzirali. Ni dovolj, da zaposleni že iz dneva v dan trepetajo za svoja delovna mesta, da jih med delovnim časom snemajo kamere, detektivi pa jih zalezujejo na bolniški. Ukinjajo jim pravico do malice in z značkami označujejo tiste, ki imajo pravico do večkratnega obiska stranišča.

V službah prevladuje tekomovalnost, iti preko trupel do ciljev in brezobzirnost. Zaradi tega primanjkuje časa za kazanje pripadnosti podjetju in nadrejenim. Tisto malo prostega časa, ki ga zaposlenim preostaja, bi naj zdaj posvetili igram v različnih taborih in sicer: obmetavanje z žogicami napoljnjenimi z barvo, plezanje po vrveh, raftanje, streljanje glinastih golobov, jamarstvo in podobne “traparije”. Vse skupaj pa spominja bolj na gladiatorske bitke. Mogoče zaradi tega, da bi mlade pripravili na srednjeveške delovne razmere.

Največja ironija pri vsem pa je, da se teh iger udeležujejo tudi nadrejeni, ki jim sicer vedno zmanjkuje časa za svoje podrejene. Aja … ti t.i. tabori so namenjeni tudi medsebojnim telesnim stikom. Če koga “šlataš” na delovnem mestu je to nadlegovanje, tukaj pa je dotikanje dovoljeno, morda celo zaželjeno. Obvezno?! Kako naj zaposleni vrže svojemu šefu v glavo žogico z barvo ali ga porine v jarek brez slabe vesti in strahu, da se mu ne bo kasneje ta isti šef maščeval?!

Take vrste tabori bi naj krepili produktivnost zaposlenih. Hkrati pa so tudi nagrada za pridnost. V jamah utrjeni zaposleni so torej kasneje sposobni delati v kakršnihkoli razmerah: viseči s stropa kot netopirji, kar seveda ni zanemarljivo pri varčevanju s prostorom.

T.i. team building se zadnje čase širi tudi po Sloveniji. Čeprav bi mogoče bila bolj primerna igra za krepitev pripadnosti igra Človek, ne jezi se,  ki bi ga lahko igrali delodajalci z mizerno slabo plačanimi zaposlenimi ali pa, še bolje, odpuščenimi delavci. Igra med dvema ognjema bi pa bila idealna za zaposlene na črno. Še posebno, če bi se jim pridružil kakšen davkar ali inšpektor. Baje tako “sproščanje” zagotavlja zelo uspešno, častno in produktivno delo do konca dni. Dobesedno.

Majhen fant, ki se je večkrat slabo obnašal, se je nekega dne močno razburil. Njegov oče, ki je bil pameten človek, mu je dal vrečko žebljev in mu dejal, da naj vedno, ko bo razburjen in se ne bo mogel obvladati, zabije žebelj v ograjo. Prvi dan je zabil  v ograjo osemintrideset žebljev. V naslednjih nekaj mesecih se je naučil  obvladovati svoje obnašanje in število zabitih žebljev  v ograjo se je počasi začelo zmanjševati. Fant je kmalu odkril, da je lažje obvladovati svoje obnašanje, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko se ni nič razburil in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo. To je povedal očetu in ta mu je rekel, naj vsak dan, ko se ne bo razburil, potegne en žebelj iz ograje. Dnevi so minevali in prišel je dan, ko je fant povedal očetu, da ni več žebljev v ograji. Oče je prijel sina za roke in ga peljal do ograje in mu dejal: »Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več ista. Ko nekomu rečeš nekatere stvari v besu, te besede pustijo brazgotine, ki so kot luknje v ograji. Človeka lahko zabodeš z nožem in kasneje nož tudi izvlečeš iz njega. Potem mu sicer lahko neštetokrat rečeš, da ti je žal, vendar rana ostane za vedno!«

Eno od poglavij v knjigi govori tudi o statusnih simbolih. Bi se bilo treba zamisliti nad njimi?

Statusni simboli

Da bi se sočlovek - potrošnik že vnaprej lahko ustrezno pripravil na srečanje z napihnjeno, bahaško, oholo, objestno, nečimrno, puhlo, naduto, domišljavo, samovšečno, ošabno ali prevzetno osebo, ki se rada šopiri (vse to so sinonimi za napuh), so potrebni posebni statusni simboli, ki so se že splošno uveljavili. Kot že omenjeno, spadajo sem tudi vile, jahte in avtomobili, vendar je le-te zelo težko vzeti s seboj v posteljo, urad, oziroma na delovno mesto.

Ker obleka naredi človeka, je treba v prvi vrsti poskrbeti za primerno oblačilo in obutev. Po možnosti naj oseba, ki se želi postaviti z domišljavostjo, nosi čevlje po najnovejši modi, trenutno štirioglate iz lakiranega usnja, prihodnji teden pa seveda nekaj drugega. Obleka naj spominja na milijonarje - torej nekaj lahkotnega, športno-elegantnega, z zlatimi kolesci, ki spomninjajo na krmilo jahte. Za debelejše ženske osebe so posebno priporočljive obleke z velikimi, živobarvnimi cvetovi, ki se dobro skladajo z ogromno pentljo na čevljih in s širokim pisanim klobukom. Lasje naj bodo pobarvani v vijoličnih odtenkih z zelenkastimi prameni, da bo dosežen višek smisla za  dober okus, ko preko las in klobuka nataknemo še sončna očala z zlatimi okvirji - čeprav skozi ta očala ne bomo nikoli gledali, je posebno pomembno, da se vidi na okvirju odtisnjeno ime trenutno najdražje firme. Pulover mora obvezno biti nekoliko prekratek, tako da med krilom in puloverjem lahko vidimo debelo in mastno kožno gubo, pod katero spretno skrijemo mobitel in denarnico. Ob enem mora ostati dobro vidna špila v popkovini, imenovna “pirsing” -  če pa ima nekdo veselje, lahko mirno pokaže tudi obročke v prsnih bradavicah. Pas mora viseti obešen pod rob krila, nekoliko pod boki - vendar nikakor ne previsoko, tako da ostanejo nad pasom in krilom dobro vidne tudi spodnjice, po možnosti “tangice”. Efekt povečamo s tem, da se občasno globoko priklonimo, z zadnjico obrnjeno proti očaranemu občinstvu. Vsi deli oblačila morajo na zunanji, vidni strani, nositi bele etikete najdražjih proizvajalcev, saj teh se ne sme nikoli skrivati. Da bi vse skupaj izgledalo bolj ležerno, se oblačila na nekaterih mestih namenoma nekoliko zatrga, ali pa se prišije dobro vidne krpe in zaplate. Ni važna harmonija - važno je izstopati!

Dišave se morajo dobro skladati z vonjem po znoju, saj želimo vzbujati vtis športnega človeka, pa še umivati se ni treba. V roki nosimo najnovejši model mobilnega telefona, v katerega lahko že za malo denarja vgradimo avtomatični zvočni signal, ki se bo oglašal vsaki dve minuti, saj bomo tako ostali pomembni tudi med kosilom. Če še nimamo vgrajene digitalne kamere, potem vsaj s svedrom previdno izvrtamo v ohišje telefona majhno luknjico in se delamo, kakor da slikamo okolico in ljudi - poželi bomo mnogo več očarljivih nasmeškov in drugih pozornosti.

Bonton že zdavnaj ni več isti, kakor v starih, dekadentnih časih in danes lahko brez nadaljnjega neusmiljeno vrtamo po nosu, medtem ko glasno srebamo juho in se pogovarjamo s sosedom - ob enem pa po telefonu, ki ga lahkotno stisnemo med glavo in ramo, dajemo direktive svojemu borznemu posredniku. Med pogovorom se večkrat neprisiljeno nasmehnemo, da bodo dobro vidni briljanti, katere smo prilepili na zobe. Neprijetno je lahko samo to, da nam med srebanjem juhe padejo v krožnik umetne trepalnice, ki po nepotrebnem dražijo grlo.

V kolikor stoje nastopamo z javnimi govori, ki so lahko tudi v gostilni, moramo paziti na držo telesa: stopala naj bodo zasukana navzven - to kaže na naš odprt karakter. Kdor od moških želi biti “seksi”, naj za nekaj gumbov odpne hlačni razporek; ženske pa zaradi množice verižic, uhanov in “pirsingov” itak ni več videti. Eno roko imamo oprto ob bok, druga pa naj bo med našim razlaganjem dvignjena kakor pri kipu svobode in naj v ritmu govora narahlo niha sem ter tja - te kretnje lahko še podčrtamo, če v tej roki držimo vilice z nabodeno polovico hrenovke, premazane z gorčico, ki naj bo vedno pekoča - to priča o naši odločnosti. Pogled med govorom večkrat  dvignemo  v levi zgornji vogal prostora, kar kaže na našo visoko razvito duhovnost.  Poslušanje sogovornikov ni več v modi - za človeka s sodobnim napuhom so najvažnejši monologi! Videz mednarodne razgledanosti podčrtajo pogosti vzkliki v vzhodnih jezikih s spominjanjem na mater in na spolne organe (kar je danes priporočljivo tudi za mlada dekleta), vse skupaj pa lahkotno prepletemo z udomačenimi krilaticami kakor: “full the best” in podobno. Pri tem posebno pazimo na pravilno izgovorjavo člena “the”.

Mogoče so nekateri deli opisani malo pretirano, a vseeno bi se veljalo nad zapisanim nekoliko zamisliti.

Avtor v  svojih knjigah pogosto piše o zmaju s sedmimi glavami: nasilje, požrešnost, strah, laž, lenoba, neumnost, napuh.  V tej, konkretni, obravnava zadnjo od glav: NAPUH.

Dostojanstveni Floki

Vedno, kadar se je sosedov kužek Floki srečeval z drugimi kužki, se je dostojanstveno napihnil.  Iz sproščene hoje je nastalo nekakšno  privzdignjeno  stopicanje, ki je močno spominjalo  na hojo kakšne princeske ali njenega kraljevskega očeta.  Vrat je otrdel in glava je ostala visoko dvignjena, da je izgledal prav strog, čeprav je bil le majhen kužek.  Ko je ta uradni del srečanja minil in je lahko odkorakal naprej, se je še enkrat ozrl, da bi videl, če je napravil zaželen vtis, nato pa se je spet sprostil in odskakljal domov.

Ne morem si kaj, vedno kadar po televiziji vidim kakšne veljake - pa naj bodo kraljevskega rodu, ali pa samo novodobni bogataši, politični mogotci, samozvani božji namestniki - vedno se moram spomniti na Flokija. Prav tista igrana sproščenost je tako nesproščena, kakor da bi ta oseba ravnokar požrla kol. Ljudstvo pa seveda temu naseda in je ponosno na svoje voditelje, domnevne zaščitnike in idole. Vendar, če stvar natanko pogledamo, bomo opazili, da obstaja neka logika: prav s takšnim vzvišenim ponašanjem si te osebe namreč uspešno same dvignejo ceno, dokler jih nekega dne vse ljudstvo ne prične obravnavati točno tako, kot so si oni zamislili. Kdo ne pozna prikupnih in vzvišenih deklic, okrog katerih se vse vrti? V resnici pa niso dosti več vredne kot sosedov Floki - prijazen kužek in nič več. Manjši kot je v resnici - bolj se napihuje. V dlaki pa vse polno bolh.

Nekja resnic o lenobi, taki in drugačni. Če zelo pozorno prebereš knjigo omenjenega avtorja lahko ugotoviš, da nas je pravzaprav večina zelo lenih. Ne glede na to, kaj počnemo in kako živimo. Torej …

  Od kulture lenobe do kulta lenobe

Že faraoni so imeli množico sužnjev, ki so morali garati na soncu in graditi piramide za svojega lenega gospodarja. Od tistih časov pa do danes se še nič ni bistveno spremenilo. Uradno so sicer v nekaterih državah odpravili suženjstvo in v šoli so nas učili, da je sužnje-posestniški red bil le določena stopnja v zgodovinskem razvoju; dejansko pa smo skorja vsi še vedno sužnji, če natančno pogledamo.  Država, v kateri živimo, nas s svojimi zakoni prisili, ne več v gradnjo piramid in tudi ne v tlako in desetino, temveč v plačevanje vedno novih davkov! Izognite davkov je danes skorajda večji zločin, kakor pa uboj človeka. Poleg tega smo skoraj vsi neopazno zasužnjeni  z uporabo klavrnih nadomestkov, čemur se, kot izgleda, potem reče “civilizacija”.Vsa uporaba človeku neprimerne in škodljive konzervirane hrane je osnovana na lenobi: bolj udobno je imeti na polici ali v hladilniku pripravljeno takšno “hrano”, kakor pa na svojem vrtu gojiti svojo, svežo, brez pesticidov, fungicidov, herbicidov in brez umetnih gnojih. Kaj je to dugega, kot lenoba - v kombinaciji s požrešnostjo tistih, ki strupene izdelke proizvajajo in prodajajo? Kriv pa ni proizvajalec in trgovec, temveč kupec, ki zaradi svojega udobja takšne izdelke kupuje.

Od kod vsa moderna mamila? Ne strezni nas masovno propadnaje mladine, ki je postala odvisna od teh izdelkov in klavrno umira na ulicah velemest.  Vsega je kriva želja po hitrem užitku, ki naj bi nadomestila vse tisto,  kar zares manjka: to pa je predvsem ljubezen in toplina doma in urejenega družinskega življenja, “območja ljubezni”, katero naj bi ustvarili starši, da se bodo v njegovi varnosti lahko razvijali otroci.

Pravcato “kulturo lenobe”  je razvil komunizem in socializem, kakor bom opisal v prihodnjem poglavju. Samoiniciativa ni bila zaželjena - obratno: treba je bilo “zapreti gobec” in služiti dalje.  Po prevratu naj bi preko noči vsakdo postal samoiniciativen in podjeten kapitalist? Spominjam ss zgodbe o nekem Dalmatincu, ki je vse dni leno poležaval v senci fige in zamišljeno gledal na morje. Mimo je prišla skupina inozemskih turisov in ga vprašala, zakaj raje ne lovi ribe. “Kaj pa naj počnem z ribami?”  jim je odvrnil. “Prodal jih boš in si kupil še več trnkov, s katerimi bom lahko nalovil še več rib,” so menili turisti. “Nato boš počasi kupil svojo barko in pravo ribiško opremo, s katero boš lahko ribaril na veliko. Če bo dober ulov,  si boš kupil še nekaj motornih bark in zaposlil tudi druge ribiče. Ko boš imel dovolj denarja, boš lahko počival v senci tega drevesa in gledal na morje.” Dalmatinec pa je dejal: “Saj to vendar lahko počnem že sedaj!”

Naši idoli so danes postali  takšni kapitalisti, katerim ni več treba delati.  Lahko poležavajo na svojih jahtah, denar pa dela za njih.  To so torej naši današnji “bogovi”! Predstavljamo si, kako bo lepo življenje, ko nam nekega dne ne bo več treba delati in niti ne pomislimo, da je to zlagan vzorec.  Po socializmu se je spet vrnil kapitalizem, ki naj bi bil tisti edini pravi in pravični družbeni red - ali je to res, ali samo varamo sami sebe? Vse življenje garamo, varčujemo in stiskamo samo zato, da bi nekega dne lahko počivali na sadovih našega trdega dela - če bomo seveda dovolj dolgo živeli?!

To je, po mnenju avtorja, le ena od zvrsti lenobe - en angel lenobe. Avtor  jih v svoji knjigi obravnava še kar nekaj. Ste se kdaj spraševali o tem, kakšna je “mentalna lenoba”? Ali morda o tem, ali je lenoba res lenoba ali je to le želja po udobju? Je lenoba neke vrste strah pred življenjem? In … zaradi česa so izumrli dinozavri? Avtor trdi, da zaradi lenobe.

Ljubiti, ne pomeni nekoga vkleniti in ga zakleniti v svoj svet; mu pristriči peruti in zahtevati, naj nikoli več ne poleti med zvezde. Ljubiti, ne pomeni  brezpogojno pripadati in tudi ne pomeni, da je nekdo brezpogojno tvoj – lastnina, za katero trepetaš, da ti je kdo ne ukrade ali da se ne bi izgubila. Ljubezen je velikokrat boleča. Lahko je ječa. So okovi. Sumničenja. Laži. Trpljenje. Lahko je veliko grenkobe sredi majhne sladke tortice. Lahko je »moraš« in »hočem«. Zahteve in ukazi. Kričanje. Bes. Posmehovanje. Zaničevanje.

Ja, nekateri vsemu temu pravijo ljubezen. In prenašajo vse to v imenu ljubezni.

Zvestoba je del te »igre«, ki ji pravimo ljubezen. A ostati zvest najprej samemu sebi – po moje je v tem vsa umetnost in cela poanta. In če varamo, potem varamo tako in tako najprej in izključno sebe.

A zame je ta, za nekatere najlepša slovenska beseda, nekaj popolnoma drugega in drugačnega. Ljubezen je lepa in svetla. Pomeni pripadati in biti svoboden. Poleteti med zvezde, nad oblake, do sonca. Ljubezen je zame mavrica in so sončni žarki. Tisoč zvezd in pisani metulji. Svoboda. Biti daleč in ob enem blizu. Kot jasno, od poletne nevihte umito nebo. Ljubezen je jutranja rosa. Cvetoča češnja. Pesem škržatov v jasnih poletnih nočeh. Je kot sončni zahod. Šumenje valov. Tišina. Odtis v pesku, ki ga že naslednji hip zalije val. Je spoštovanje. Je biti ljubimec in prijatelj. Ljubezen je, imeti rad nekoga zaradi tega, kar je. Verjeti in zaupati. Veseliti se in jokati. Biti rama za počitek in pozoren poslušalec. Vse to.

 Draga Jen! 

Ko si bila majhno dekletce in tako čudovito ljubka in sladka, si vedno hudo jokala, ko je bil konec poletja. Vsako poletje. Dokler si nisem nečesa izmislila. Zadnji dan poletja sem ti dala velik steklen kozarec od Hellmannove majoneze in te poslala na obalo, da bi ‘lahko obalo vzela s seboj domov’, v Madison. Vedela sem, da se boš spomnila in nabrala tistih gladkih, kot pest velikih sivo črnih kamnov, ki si jih našla, ko si bosa brodila po plitvini. In bledih okroglih prodnikov, ki jih je voda nanesla na obalo. Seveda, tam je bil še pesek in hladna čista voda našega jezera. Očarljivo te je bilo opazovati, kako si se trudila spraviti poletje v majonezni kozarec. Neko avgustovsko jutro je dolgo trajalo – »Babica, je že poln?« - toda končno si ugotovila, da je najbolje, če najprej daš v kozarec največje kamne, zatem prodnike in školjke, ki bodo zdrsnili med velike kamne. Ko je bil kozarec videti že poln, si še vedno lahko vanj stresla nekaj peska. In na koncu, ko ni bilo videti niti prostorčka več, si potopila kozarec v jezero in napolnila svojo ‘obalo’z vodo. Bistro dekle!

In povedala sem ti, Jenny, da je živeti življenje, kot bi polnil majonezni kozarec z obalo. Smisel ni v tem, da vse spraviš noter; smisel je v tem, da ga skušaš najprej napolniti z najpomembnejšimi stvarmi – velikimi, lepimi kamni – najdragocenejšimi ljudmi in izkušnjami – in šele nato okrog njih naložiš manjše stvari.

Če se lotiš življenja drugače, se namreč lahko zgodi, da najpomembnejše stvari izpustiš, da ostanejo zunaj. Razmišljala sem o velikih kamnih in kako so se s časom spreminjale moje prioritete. Najpomembneje mi je bilo, da sem ustregla ljudem okoli sebe; tvojemu dedku in svoji tašči, če imenujem le dva. In potem večerne zabave ter tako zelo čista hiša, da je prenesla Charlesovo vojaško inšpekcijo, če naštejem še dve. Zdaj so moje prioritete nekoliko boljše. Ljudje, ki jih imam rada. Moje zdravje. Doživeti čim več vsak dan posebej. Igralec Danny Kaye je navadno rekel: »Življenje je veliko platno. Vrzi nanj vse barve, kar jih lahko.« Všeč mi je ta misel. Še pomembneje pa je, da jo skušam živeti, čim bolje  morem. Večino juter zgodaj vstajam, da lahko opazujem sončni vzhod. Cvetne popke razpostavljam v vaze po vsej hiši, da lahko povsod opazujem, kako se odpirajo cvetovi. Šoje hranim s celimi arašidi, saj imajo rade hrano v ovitkih in nikoli se ne naveličam opazovati, kako se trudijo, da bi v kljun dobile več kot en orešček naenkrat. Rada berem dobre in zahtevne knjige in če ne morem spati, vržem nekaj polen na ogenj ter gledam ponovitve nadaljevanke ‘Zakon in red’. In še nekaj je, kar rada počnem. Enkrat mesečno skuham veliko skledo testenin in paradižnikove omake ter povabim prijatelje, ki živijo sami, na večerjo. Radi imajo družbo in doma pripravljeno hrano. Pogosto in veliko se smejimo in ne opravljajo me preveč, ko se vozijo domov. In, če se sprašuješ o tem, da, Doc vedno pride na to večerjo. Le drugi ne vedo, da je to Doc.

  Draga Jennifer! 

 Rada bi malo poklepetala o pomembnosti druge, morda celo tretje priložnosti. Nekega dne sem pomagala v knjižnici, ko je izmed strani nekega romana padlo knjižno kazalo. Pravzaprav je bilo na roko napisano sporočilo, citat, ki so ga pripisovali očetu Alfredu D’Souzi. D’Souza je napisal: »Dolgo časa se mi je zdelo, da se bo življenje šele začelo – pravo življenje. Toda vedno je bila na poti kakšna zapreka, nekaj, kar sem moral premagati prej. Nedokončano delo morda, nekaj, čemur sem se moral prilagoditi, dolg, ki sem ga moral poplačati. Potem naj bi se mi začelo pravo življenje. Končno pa se mi je posvetilo, da so vse te zapreke pravzaprav moje življenje.«Jennifer, tako sem se počutila jaz, ko je moje življenje škripajoče teklo naprej. Vem, da sem vedno kazala svojo vedro plat, toda znotraj sem se počutila drugače. Več kot dvajset let je minilo, odkar sem si prisegla, da si bom privoščila ponovno priložnost, pa tega še vedno nisem storila. Vzgojila sem dve čudoviti hčerki. Pripravila sem več kot deset tisoč večerij, trideset tisoč postelj, spekla cele kupe kolačev, organizirala sestanke staršev in odvetniških žena – vse to je povzročilo mojo malodušnost. Vdana sem bila svojemu zakonu s Charlesom. In veš kaj? Nisem več verjela v drugo priložnost. Ta kratek izrek pa me je ganil. In me morda pripravil na enega najpomembnejših trenutkov mojega življenja. Bilo mi je komaj triinštirideset, toda poročena sem bila že skoraj šestindvajset let. Otroka  sta zrasla in začutila sem, da moj duh umira kot hrošč v pajkovi mreži v kotu prašne sobe. Jennifer, nikoli še nisem bila res zaljubljena. Mar ni to nekaj? Tri tedne po tem, ko sem v knjižnici prebrala izgubljeni listič, sem srečala nekoga. Ne bom povedala njegovega pravega imena. Celo tebi ne. Klicala sem ga Doc.